Veste, ko začneš pisati zgodbo, potem pa ti pero obstane nad papirjem in ne veš, kje začeti? S kakšno besedo, stavkom in povedjo?

Zato sem te besede zapisala na prvo stran moje prve zgodbe. Modre besede so vedno dobro izhodiče za zgodbo.

Zazrla sem se skozi okno. Bil je večer, najlepši v zadnjih dneh. Okoli zahajajočega sonca ni bilo oblakov, samo rdeče, rožnate, oranžne in rumene barve, v katere se je sonce odelo, preden je šlo spat.

Zazehala sem. Tudi jaz bi morala. Jutri je prvi dan v srednji šoli.

Odložila sem nalivnik in se kar oblečena vrgla v posteljo. Modre besede za začetek modre zgodbe. Zakaj sem jo sploh začela pisati? Zate, ker sem si v teh dneh želela vsaj nekaj normalnega. No, kot da sem jaz, Neitha Moonlight, normalna, če spravim pisati. Včasih sem veliko pisala. Pesmi, zgodbe, tu pa tam kakno daljšo zgodbo. Mama je vedno govorila, da sem nadarjena za te reči. Ne vem, zakaj sem nehala.

S temi mislimi sem zaspala.

--

Gozd. Praznina. Sredi jase stoji fant približno Neithinih let. Vse jo boli. V sanjah. Ali pa mogoče niso sanje. Bolečina je defenitivno prava. Zastoka in se prevali na bok. Takoj občuti pekočo bolečino. Nenadoma pa opazi, da zraven fanta kleči tudi neka punca z živo rdečimi lasmi. Fant nekaj zasika, zelo potiho, a Neitha ga je vseeno slišala: "Imaš izbiro, princesa. Nikoli več se ne prikaži v tem svetu. Ali," reče in se zareži. "Pa te ubijem." Dekle dvigne glavo. Ne pokaže niti sence strahu, a Neitha ga vseeno občuti. Zavoha.
"Raje umrem, kot pa bežim pred nekom, kot si ti," reče in fant ne čaka; takoj ji zasadi roko skozi rebra in jo sunkovito potegne ven. V roki ima nekaj utripajočega. Njeno srce. Telo takoj omahne na tla, fant pa se obrne k Neithi.
"Ti, Senčna ubijalka, pa se pazi. Tebi se bo slej kot prej zgodilo isto," reče in se spet nesramno zareži. Njegove oči odsevajo ogenj. In resnico.

--

Vrglo me je iz sanj. Dihala sem neenakomerno in sunkovito. To niso bile sanje. Ne. Prepotena sem bila in bolela me je glava. Kdo je bila ta punca? In fant?

Dvignila sem se iz postelje. Bil je že dan? Nisem vedela, zakaj se mi je še pred nekaj urami zdela moja zgodba najpomembnejša stvar na svetu.

Hitro sem se oblekla za v šolo. Lase sem si spela v okorno figo in pograbila torbo. Ne da bi Rose ali Jacku, mojima sestri in bratu, rekla kar koli, sem planila skozi vrata, a sem se ustavila. Rose ni bilo pri mizi.

"Kje je Rose?" sem vprašala desetletnega Jacka. Skomignil je.

"Saj poznaš punce. Ker, no, si, ampak saj veš, kakšna je. Ni ji še treba v šolo, zato bo spala do poldneva," je rekel in se spet lotil kosmičev.

Prikimala sem in začela hoditi do šole, oddaljene kakšen kilometer. Rose je stara sedemnajst. Počne, kar se ji zahoče in (oprosti Jack) je moja najljubša sestra.
Medtem sem prišla do šole. Tam se je že gnetlo okoli petnajst najstnikov. Fantje so se ruvali, popularne punce so se smejale, druge so se pa držale ob strani. Ena izmed njih je takoj pristopila k meni.

"Hej! Jaz sem Yena," me je pozdravila, jaz pa sem otrpnila. Bila je nenavadno podobna tisti punci iz mojih 'sanj'.