NEITHA
Okoli mene so bili sami čudni ljudje. Nekateri so gledali prestrašeno, drugim je bilo vseeno, tretji pa so sploh niso gledali. Najbližje sta mi bila neka zlatolasa ženska in Athril.

Ko je neka punca omenila strup, sem se komaj zadržala, da Athrila nisem udarila. To bi se prav lahko zgodilo, če me ne bi potem potegnila stran.

"Saj Athril je res kreten, ampak prosim ne odtrgaj mu glave, ko se boš prvič preobrazila. In mimogrede, tvoja jeza se je vohala na petnajst kilometrov," mi je zašepetala, a sem jo vseeno zelo dobro slišala.

"Jaz sem Satherine," je rekla. Tudi jaz sem se želela predstaviti, pa me je ustavila. "Vem, kdo si. Vsi vejo. Neitha Moonlight. Dobrodošla doma."

Peljala me je po stopnicah v gozd, ki je bil nad jamo, glavnim prostorom.

"Sem grem, ko rabim mir," je rekla Satherine in se vsedla na travo, malo mokro od rose. Njeni zlati lasje so se svetlikali v soncu. Imela jih je spletene v debelo kito.

"Zakaj imate vsi zlate lase?" sem jo vprašala. Moj glas se je spremenil. Bil je bolj mehak in nežnejši.

"To je posebnost našega rodu, s katero se ločimo od ostalih rodov," mi je povedala in nadaljevala, ko je videla moj zaprepadeni pogled. "Volkodlaki smo razdeljeni v tri rodove. Zvezdne, Krvne in Lunine. Mi smo Zvezdniki. Zariem je Krvnik. Ti pa si mistična volkodlakinja, ki naj bi obstajala le v legendah. Brazgotinarka."

"Kaj pa je razlika med rodovi?" sem jo vprašala. Zdaj mi je bilo to vse bolj jasno.

"Zvezdniki se spremenimo dvakrat na mesec. Na polno luno in takrat, ko so zvezdne najsvetlejše. Nihče se ne rodi tak. Mora ga ugrizniti zvezdni volkodlak. Krvniki so navadni volkodlaki, ampak se imajo za nekaj več, saj se taki že vsi rodijo. Če te tak volkodlak ugrizne, umreš. Lunini volkodlaki so pa čisto navadni volkodlaki. Saj veš, polna luna pa to," mi je razložila. "Brazgotinarji se nekateri rodite taki, drugi pa ne. Ti si se. Spremenijo se na polno luno, ampak takrat so še bolj divji kot kateri koli drugi volkodlak."

"Kaj pa je...lunin?" sem vprašala. To je Ranon rekla na jasi.

"Naša oblika, ko nismo volkodlaki. Imamo tri oblike: človeško, luninško in volkodlačjo. Čoveško obliko si lahko sam oblikuješ, luninška pa je odvisna od tvojega rodu."

Prikimala sem. Satherine je vstala. "Pridi. Greva pogledat, kje boš spala."

Peljala me je pod jamo, po zavitih hodnikih in mimo mnogih sob, dokler se nisva ustvavili pred nekimi vrati. Odprla jih je in stopila notri. Bila je zelo preprosta soba. V kotu je bila postelja, zraven miza, na steni pa koledar. To je bilo vse.

"Jemo v jedilnici, sem pridemo le spat," mi je povedala. "Ti boš spala pri meni, če ti je prav."

Navdušeno sem prikimala. Končno sem se počutila del nečesa. Del tropa.