Poglej, tam ogledalo stoji,
poglej se,
svoj čudoviti odsev uzri!

Poglej te tvoje oči,
tako skrivnostne,
tako čudovite,
kot tolmun v mesečini sred noči,
v njih pa zar ljubezni tli.

Poglej te mehke ustnice,
polne strasti,
ki v tebi gori.

Poglej te tvoje svilnate lase,
v njih žarki sonca se ulove,
ko v travi sede
zreš v nekaj nekje.

Vsa ta nežnost,
vsa ta moč,
prepletni,
kakor mesečina v temi na jasno noč.

Poglej se,
oh, poglej se,
ko tu stojiš
in v vsej svoji lepoti žariš.

A glej,
ti od ogledala obračaš se,
drobiš na kose to zrcalo,
svoj odsevm
in mene z njim.

___________________________________________________
Pozdravljeni,
upam da ste uživali v branju tegale ubornega poizkusa poezije z moje strani XD
Razbitega zrcala ne moramo nikoli sestaviti nazaj....
Lep pozdrav, Neyla (ja še sem živa, chreers tistim, ki se me spomnite)