Tečem po dolgi prazni temni ulici. Edino vprašanje, ki se mi zdaj vrti po glavi in me noče pustiti na miru je: »Kako bom sploh preživela?«. Verjetno bom morala najti kakšen gozd poln miši in kuščarjev… ali pa reko polno rib. Še vedno se ne ustavim. Za enkrat je moj cilj morje ki je vsaj nekaj kilometrov daleč. Čim dlje bolje je pa, če umrem po poti pomislim.
Čeprav sem odločna in nočem popustiti mi noge začnejo pešati. Moj ritem je vse počasnejši, čeprav se delam, da tega ne opazim. Celo moje mačje telo nasprotuje nadaljnjim naporom a ga ne poslušam. Hočem zbežati in se nikoli več vrniti, da ji bo žal. Da jim bo žal, da so tako grdo ravnali z menoj, da jim bo žal, da so pozabili name za skoraj cel teden, da jim bo žal… a najverjetneje jim ne bo. Saj je enkrat moj človek rekel, da sem jim samo v napoto in, da jim samo denar mečem v smeti.
Ne, pozabili me bojo. Ne bo jim žal. Še srečni bodo ker so se me znebili. No boljše zame in za njih, čeprav jim ne želim nič dobrega. Niti dobre večerje, ki si jo jaz tako močno želim, niti enega užitka ali nasmeha več. No vsaj ne ob meni. Jaz bom zdaj živela vsepovsod ne pa samo na njihovem podstrešju.
No verjetno se že sprašujete kdo sem ta uboga jaz in kdo so tej oni? Naj vam na kratko povem: sem Aira od danes naprej potepuška mačka. Oni pa so bili moji človeki… no tisti, ki so me vzeli iz stavbe polne drugih mačk in kletk, ki so jo klicali zavetišče. Nisem marala zavetišča ampak človeki so hujši. Od danes naprej ne bom imela nič več za opraviti z njimi! Razen mogoče… pojesti njihove ostanke, ampak bom v redu!
Zdaj me noge že resnično bolijo in ne morem več ignorirati utrujenosti. Še zadnje moči porabim, da se zleknem v še temnejšo in še bolj prazno majhno ulico. Tu bo danes moje prenočišče.
Ker niti malo ne zaupam več človekom ne bom spala pod njihovimi nogami na tleh, kot nekakšna ponižana žival. O, ne!
Pogleda navzgor. Skoraj se ne vidi neba tako tesno skupaj so stavbe. Prešini me zamisel. A me kot, da bi me stresla elektrika po hrbtu začutim neprijeten občutek. Nimam več moči. Komaj, da tačko premaknem. Najraje bi se zgrudila po tleh in zaspala a, ne bom pustila človekom, da so višje od mene. Opazila sem, da je na zidu pritrjenih veliko polic za rože in vrvi za perilo. Če bi le imela dovolj energije- a nisem je imela. Komaj, da razmišljam…
Bila sem na robu tega, da padem po tleh. Noge so se mi že hudo majale in še zadnjič sem probala zamijavkati. Moj cvileč »mijav« je odmeval po ulici medtem, ko sem padla na tla.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Olleh! Hvala da si prebral/a tole zgodbico!
Jup, to je moja nova zgodba
Zdaj se bom potrudila pisati vse ampak ne morem povedat kako hitro bodo novi deli ker vedno preide neki vmes
Upam, da vam je bila všeč in če vam je bila bi bila vesela par komentarjev in lajkov... pa tudi naročnin se ne bi branila
Lyzmm!!!
Lp; *Galaxy Ginny*