V prejšnjem delu:
... Ravno ko je Chloe odprla usta da bi nekaj rekla, je mimo nje švignila postava. Nisem znala opredeliti kdo, oziroma kaj je to bilo, a ni izgledalo naravno. Veter je ponehal in vse, kar sem še lahko videla in se zavedala, da je tam, je bila Chloe.
»Sranje!«, je še zakričala in se prijela za prasko na njeni desni podlahti iz katere je kapljala temnordeča kri.

3. POGLAVJE

~CHLOE~
Dotaknila sem se rane in poskusila ne zaječati od pekoče bolečine, ki mi je prevzela večji del roke. Globoka praska je potekala od mojega zapestja, skoraj do rame. Če sem se le za sekundo premaknila, že mi je pekoč občutek prevzel telo. Bolečina je bila neznosna in le zaradi dostojanstva pred Olivio si nisem drznila zakričati. Prav ona pa je zdaj stala tam in me prestrašeno gledala. Ni se premaknila. Kot da čaka znak da se lahko premakne in je vse varno.
»Boš pomagala ali kaj?«, sem naposled le vprašala. Najprej je pogledala v vse smeri, v upanju da je tisti Bogsigavedikaj odšel, potem pa stekla k meni, kot da ji je dejansko mar zame.
»Kaj je bilo to?«, je vprašala, čeprav tudi sama nisem poznala odgovora in občutek sem imela, kot da ga nočem poznati. Za trenutek sem celo pozabila na bolečino, a ta trenutek ni trajal dolgo, saj sem že naslednji hip začutila pekočino. Spet eno in isto pekočino, ki ni in ni hotela oditi. Mučila me je in me bo do konca, pa še po njem. Vdala sem se in zakričala. Visok in cvileč pisk mojih glasilk je še sekunde odmeval po neskončnem gozdu, in se zavedno zapisal v debla, liste in korenine dreves.
»Fak! Kaj bova?!«, je zaklela Olivia in se prijela za glavo. Nisem vedela. Iskreno, nisem vedela kaj bova in če bova kdaj sploh prišli iz tega gozda, a kar sem vedela je, da če še kdaj srečam tistega stvora, se mu ne preti dobro.

~OLIVIA~
Vedela sem, da moram pomagati Chloe, a kako. Edino kar sem zdaj imela v mislih je bil strah. Strah pred tem da Chloe ne bo v redu, da se tista prikazen vrne in da nikoli ne bova prišli iz tega preklemanega gozda. Počutila sem se podobno kot na ustnem ocenjevanju. Nisem imela odgovorov, le vprašanja.
»Olivia, vode,« je s popolnoma suhim glasom zatarnala Chloe. Vode nisem imela. In kje bi jo sploh dobila? S solzami v očeh sem jo pogledala in zmajala z glavo. Sploh ne vem od kje so vse te solze prišle, a prihajalo jih je še več. Čez mokre oči sem le videla njen pobledel obraz, ki je zapiral oči. Začela je padati. V zadnjem trenutku sem se je oklenila in jo položila na vlažna tla. Tudi sama sem se usedla in pustila solzam da opravijo svojo pot. Slej ko prej jih bo zmanjkalo. Tako je zmanjkalo tudi mene. Ulegla sem se zraven Chloe, zaprla oči in se prepustila spokojnemu zvoku tišine.

*i* »Olivia, pomagaj!« Obupan glas je prihajal z moje desne. Ali pa z leve? Vrtela sem se okoli svoje osi, nisem se znala orientirati. Zaslišala sem grom in v bližnje drevo je udarila strela. Drevo je začelo padati. Vse se je dogajalo tako hitro. Ogenj je prevzel kontrolo nad suhim lesom starih dreves. Drug za drugim so popadala kot premagani vojaki. Pred očmi se mi je odvijal prizor za katerega sem upala da ga ne bom nikoli videla. Preplašene živali so uhajale dimu in oranžnim plamenom, ki jih je bilo sedaj dvakrat več. Zaslišala sem glas. Isti glas kot malo prej. Ni mi bil znan. Razgledala sem se okoli, a zaradi saj v zraku nisem videla ničesar. Začelo se mi je kašljati. Dušila sem se. Dim mi je stopil v pljuča in ta niso zaznala niti trohice kisika. Skoraj sem že omedlela, ko se je vse prenehalo. Dim se je razpršil drugod, a plameni so ostajali. Goltali so vse pred seboj. Imeli so moč, nadvlado. Sredi plamenov sem zagledala dekle. Ocenila bi, da je bilo staro okoli deset let. Obupano je klicalo na pomoč. Hotela sem se premakniti, a nekaj me je prikovalo na tla. *i*
*i* »Ne!«, sem zaslišala obupan ženski krik, preden je predme padla goreča veja in viden prizor je bil zdaj zame le še preteklost. *i*

Zbudila sem se vsa prepotena. Vdih, izdih, vdih, izdih. Pogledala sem Chloe. Še vedno je spala. Nisem je nameravala buditi, zato sem raje šla na kratek sprehod, v upanju da najdem izhod iz tega gozda. Čeprav sem bolj malo računala na to, da bo delovalo, sem šla po isti poti, kakor sem prišla noter. Vsaj upam.

~CHLOE~
Ko sem se zbudila me je roka še vedno neznosno bolela, a bolečina je malo pojenjala, kar je kazalo tako na dobro kot tudi na slabo. Tudi žejna nisem bila več. A Olivie, ki je bila še malo prej z mano, ni bilo nikjer.
»Olivia!«, sem z močmi ki so mi še ostale zakričala njeno ime. Ni se oglasila.
»Olivia!« Nič. Obupano sem se naslonila na štor in čakala. Nisem imela moči da bi jo šla iskat, poleg tega pa, če me je zapustila ni vredna da jo sploh iščem. Zaprla sem oči in se prepustila sončnim žarkom, da pripekajo. Čakaj malo? Vzravnala sem se in poskusila pogledati proti nebu. Velika svetleča krogla, ki ji pravimo Sonce je zdaj sijala in to s polno močjo. Nasmehnila sem se. Pa je bilo vsaj še malo upanja v meni. Malo upanja, da bo vse okej in da še ni konec. Sonce mi je to pokazalo. Pa če še tako dežuje, po vsakem dežju se prikaže sonce.
»Chloe!«, je zavpila že na daleč. Olivia. Pa me le ni zapustila. Nisem si mislila, da bom to kdaj rekla, a vesela sem bila da jo vidim. Po vsem tem se res ne bi rada še sama soočala z gozdom.
»Kje si pa bila? Sem mislila da si me kar zapustila.« Nasmehnila se mi je in, ne boste verjeli, jaz sem se ji nazaj. Morda pa le ni takšna kot sem mislila. Morda pa bi midve lahko bili prijateljici. To misel sem si že v naslednjem trenutku izbila iz glave. V spomin mi je prišlo, kako jo je tisti fant prej gledal. Spet me je stisnilo v srcu, a zdaj sem si znala razložiti, zakaj. Mislim … Mislim, da sem se zaljubila.

~OLIVIA~
Ne, poti ven nisem našla in ne, ne mislim je več iskati, ker je prav mučno. Bova pač ostali tu zavedno, kaj moremo.
»Chloe, ne vem kako bova prišli ven iz gozda,« sem ji priznala, čeprav je najbrž pričakovala takšen odgovor. A na moje veliko presenečenje, ni niti trznila. Premično je gledala v zemljo v katero so rili deževniki, da bi se izognili njihovi nočni mori. Soncu. Šele takrat sem opazila svetlobo, ki je pronicala skozi krošnje dreves. Chloe se še vedno ni zdramila. Stresla sem jo za roko, a pri tem popolnoma pozabila na rano, ki ji jo je malo prej zadala pojava, na katero sem izgleda kar malo pozabila.
»Au, se ti je zmešalo!«, me je nadrla, a sama sem bila nase prav ponosna, da sem jo spravila do besed.
»Oprosti, o čem si razmišljala?«
»Em … O tistem stvoru«. Čeprav sem upala na to, da pogovora ne bo napeljala v to smer, nisem bila presenečena da ga je omenila. Slej ko prej bi ga, to je bilo neizogibno.
»Se ti kaj svita, kaj bi to lahko bilo?«
»Olivia, prvič v življenju sem v gozdu, misliš da bi poznala ime pojave, ki me je napadla?« Seveda nisem pričakovala da bo natanko vedela kaj je to bilo, a poskusit ni greh.
»Ja, ampak ta prikazen ni bila kar tako. Mislim, si v življenju sploh videla kaj takšnega? Ne, se mi je kar zdelo.« S prstom je nežno šla po dolžini rane, spominjajoč se pretresljivega trenutka. »Čeprav mislim, da lahko zdaj nehava malo govoriti o tem. Meni že zmanjkuje idej kako bi to stvar poimenovala, zaenkrat bo kar To. Tako ali tako To zdaj ni najin glaven problem. Še vedno sva tu in jaz sem pregledala vse poti pa nobena ne pelje ven.«
Zavladala je smrtna tišina. Mogoče malo neprijetna, a bi jo bilo neprimerno prekiniti z neumnim komentarjem. Zato sva ostali tiho in v mislih premlevali. Vsaj jaz, zanjo ne vem, morda si samo jaz prizadevam da prideva ven iz gozda, kdo bi vedel. Še vedno pa me zanima, kako se je ona znašla tu. A takrat se mi ni zdel primeren trenutek za vprašanja. Raje sem še malo držala zaprta usta in čakala da ona prva spregovori. Sonce ni več sijalo, zdaj so ga prekrili oblaki. Vse je izgledalo še preveč depresivno. Deževniki so se ravno poskrili, ko je začelo liti kot iz škafa.
»Super, res!« S tem sem prekinila tišino. »Bi bil ta dan lahko še slabši?!«
»Najti morava malo večje drevo, da se skrijeva podenj. Tale štor ne bo zadostoval,« je pripomnila in jaz sem se takoj strinjala. Ko sva našli dovolj veliko drevo, pa je počilo. Zagrmelo je in v misli so mi prišli spomini za katere sem upala, da ne pridejo nikoli več. Pred oči so se mi prikazale sanje.
»O, ne.«
»Kaj je?«, me je zaskrbljeno pogledala.
»Nič,« sem se zlagala, medtem ko mi je po že tako mokrih licih stekla nova kaplja dežja. Lasje so se mi sprijemali v grudice in tudi Chloe ni izgledala ravno suha. Mokra majica se mi je lepila na telo, a to še ni bil najhujši problem.
»Chloe, greva lahko lepo prosim stran od drevesa?«
»Pa kaj še, da bom še bolj mokra? Misli si.«
»Ampak Chloe…« Udarilo je. Zdrznila sem se ob prizoru. Drevo blizu naju se je začelo žgati. Vse se mi je preslikalo pred oči. Ogenj, dekle, kriki, ogenj …
»Olivia, iti morava!«, sem zaslišala pridušen krik. Ampak vse kar sem še lahko videla je bil ogenj, kako odseva v mojih očeh, z njegovo polno močjo. Ogenj.

:point_right:Pozdravljeni! Ko sem videla ta neverjetni odziv na moj prejšnji del, sem si pa ja rekla: Daj no, dg, pa ja boš takoj objavila nov del. In ja, zjutraj sem se spravila pisat in končala zdaj. Ne morate verjeti kako so me vsi komentarji pogreli, bil je odličen občutek:blush: Zato se prisrčno zahvaljujem tem osebam: Clara, animallover, Ruby_UwU, Zaspanka, Gdč. Vsevednica, Lyn, Daenerys in vratarka, da so komentirale prejšnji del, ter: GinnyCat, Zoe, Ginny Weasley 123, Lyn, Gdč. Vsevednica, balerina, ILovecandy, Daenerys, animallover in Blank, za komentar na prvem delu. Ter seveda, hvala vsem ki zgodbo samo preberete in ste v njej uživali :blush: Vaši odzivi mi res pomenijo ogromno, in, bogsigavedi, morda nov del pride prej kot bi pričakovali:wink:. Do takrat pa uživajte in povejte svoje mnenje o zgodbi v komentarjih:smiley::point_left:

Vaša dg:two_hearts: