-------------
Prejšnjič
--------------
Sem zaslišala...
-------------------
Nadaljevanje
--------------------
Sem zaslišala krohot. Gledala sem okoli se oddaljevala se približevala
, ko me preleti srh.Strah me je bilo, da ta krohot prihaja iz ogledala. Stopila sem do očija in mamice in ju vprašala ali sta bila kaj na balkonu ali pa ali sta slišala krohot. Rekla sta, da ne, pa seveda ne ko je pa moja soba zvočno izolirana. Počasi sem potiskala kljuko navzdol, škripala je v trenutku ko sem vstopila je krohot ponehal a ne na isti način kot, da bi takoj utihnil, ampak kot ko poješ potem pa zaslišiš vrata in si tiho, ker te je sram, in tisti, ki je prišel še nekaj sliši. Tako je bilo malo sem slišala potem pa je ponehalo. Minila sta komaj dva dneva. Mami sem rekla naj gremo domov in, da me je strah tega krohota. Mama je bila tako zelo prijazna, da je preklicala naše bivanje in šli smo v drug apartma v katerega smo nameravali iti za zadnja dva dni, za pocrtljat dušo. Še sreča, da smo bili zadnji trmin in da je mama lahko podaljšala. Apartma je bil od zunaj bel, vsaka soba je imela na balkonu svetlo roza, bele ali pa svetlo modre rože. Mi smo bili številka 102. Moja soba je bila prečudovita. Bela omara, bela postelja, nad posteljo preppy plakati, kristalčki okoli utičnice, slika muce na steni, ličilna in pisalna miza. Skratka užitek. Ko pa se obrnem vidim...