*i*Razbila sem te ogledalo. Moj odsev je v koščkih. Zakaj se sprašujem? V ogledalu ne vidim sebe. Vidim ljudi, ki so sebični in uničevalni. Ljudi, ki druge potiskajo na tla. Filtre iz družbenih omrežij, ki ne pokažejo kdo si od znotraj. Dekleta in fante, ki se ne počutijo lepe in mislijo, da so kilogrami vse. Kako smo prišli do tega?

Oh, ogledalo nič nisi bilo krivo, a jaz gledati nisem mogla več. Košček mojega uma pravi, da ne rabim vedeti, kaj si drugi mislijo. Pozabila sem nanj, podobno kot veliko ljudi.

Vse kar sem videla, ni moja krivda. Srce me boli, ob tem kar si mi pokazalo.

Ima kdo te ljudi rad? Ali vidijo luč na koncu tunela? Zakaj se jim zdi da, niso dovolj lepi?

Svetloba je izginila, a vsak jo lahko najde. Tema je našla pot do njih, a lahko odide. Zaslužijo si boljše.
V današnjem svetu vsi nekam hitimo, ampak ali se znamo ustaviti, pogledati sogovornika. Nam je mar za druge? Odtujenost nas bo uničila, morali bi biti povezani. Vsak človek je vedno bil in bo človek.

Hvala ti ogledalo, ker si mi pokazalo, da ni vse vedno rožnato. Sanjala bom o dnevu, ko bomo zadovoljni s sami s sabo.
Kako naj pridemo do tja? Sočutje potrebujemo in ustaviti je treba sovraštvo.
Ko pospravljam tvoje koščke, mi pokažeš luč. Skupaj nam bo uspelo!*i*
+++++++++++++++++++++++++++++++
Hej!
Za zaključek počitnic tale globok zapis.
Uživajte v branju in mi napišite, kako se vam zdi.
Vitica