Voda jo je nesla navzgor. Gor proti nebu, svetlobi in zraku, ki ga je tako krvavo potrebovala. Njeno nezavestno telo, je voda obračala in dvigala proti bregu. Vodni tokovi so drseli ob njenem mirnem telesu. Ni trzala. Ni se premikala. Mirovala je.
Vodni tokovi so jo počasi odvrgli na zemljo. Ležala je v čisto nizki vodi in se s telesom dotikala tal. Naenkrat so njeno drobno nezavestno telo prijele močne in ogromne roke ter jo dvignile. Dekle ni brcalo in se ni zbudilo ob dvigu iz mrzle vode. Velike in močne roke so jo odnesle stran, v deželo, ki je ni poznala.
Veliki vozovi so se počasi premikali po puščavi. Vlekli so jih neverjetno močni in okorni moški, priganjali pa so jih vojaki z meči, ki so sedeli na konjih in se z bosimi nogami niso dotikali vročega peska.
V teh vozovih so sedela dekleta. Mlada dekleta. Sužnje. Dekleta, ki so storila nekaj, kar se ni dalo popraviti. Med njimi je bilo tudi dekle, ki so jo močne roke odnesle iz mrzle vode. Spala je. Slonela je na trdi leseni palici, ki je podpirala voz. V njeni glavi so letele misli in sanje.
~Ženska, s popolnoma črnimi lasmi in še bolj črnimi očmi je v beli halji slonela nad njo. »Cho Qiao.« Šepet, ki se ji je razlezel iz ustnic, skorajda ni bil njen. »Kdo je Cho Qiao?« Ženska ni odgovorila, ampak je nadaljevala: »Moraš biti močna in pogumna, da preživiš!« Zagledala je majhno in mlado dekle, ki je padlo in kričalo za žensko, ki je v beli halji jahala stran. »Mati!«
Zagledala je nebo, ki se je v prehitrem času spremenilo v noč in še prej v dan. Spet je zagledala dekle, isto kakor prej, ki je odprlo lesena vrata in stekla v hišo. Tam je sedel star in zguban moški. Očistil ji je obraz in ji med tem z globokim glasom govoril: »Draga hči, odslej ti je ime Jing Xiaoliu.«
Dekle je teklo, udarjalo, se učilo z mečem. Kričalo, teklo, nategnilo pračo, udarilo. Medtem so njeni temni lasje ves čas obletavali njen obraz.
Znašla se je drugje. Pred moškim, ki je bil popolnoma zakrit. »Ubila si lastno mamo!« Prikazala se je ženska v verigah. Vojaki, ki so tekli proti njej, a jih je vse posekala. Top udarec v prsi, padec s pečine. Tresenje voza. Udarci z bičem. Ženska v belem. »Cho Qiao, zbudi se! Zbudi se!« Udarec z bičem. »Prosim, zbudi se! Cho Qiao, zbudi se!~
Počasi je odprla je oči. Zaslišala je rezgetanje konj, udarce z bičem in jokanje. Krike in ukaze. »Pohiti, naprej!« Razgledala se je po vozu, polnem mladih deklet, ki so jokala.
Sužnje.
--------------------------------------------------------
Zdravo!!
Tu je že drugi del Ognjenega dekleta. Upam, da vam je bil všeč. Vesela bom komentarja ali lajka. Hvala vsem!
Pozdravčki
Zula