~
-sobota-
Jutro dnevnik!
Aaaaa, trenutno sem še v postelji in pišem vate... Zbudila sem se z vzglavnikom na glavi. Saj se spomniš zakaj, ane? Mislim, da sta kozi bedeli do 3 zjutraj! No, vsaj dolgo bosta spali. Zdaj grem na zajtrk, se vrnem kasneje, prav? Čav!
Ok, sem nazaj. Pozajtrkovala sem umešana jajca, potem pa sem šla gledat televizijo. No ja, zdaj se bom preoblekla, potem pa bom šla najvrjetneje k Petri. Danes pa res ne morem celega dneva preživeti v sobi! Tako. I'm ready, haha. Jaz in moja angleščina... Pa saj mi gre dobro. Ah, kaj bluzim?! Zdaj bom poklicala Petro.
"Baby?" vpraša
"Jup, baby tukaj!" odvrnem v hecu
"Je, Elizabeta še pri vas?"
"Oh, ja. Včeraj sta zvečer nabijali muziko, da sem komaj zaspala!"
"Lahko bi me poklicala. Zate sem tu 24/7."
"Haha, vem vem! Tudi jaz sem vedno tu zate piko moj!"
"Lubaaaa!"
"A bi lahko uletela? Danes nimam namena spet cel dan čepeti v moji prazni sobi."
"Itak! Ti kar uleti, hahah!"
"Ok, super!"
"Ej, bi se laho učili naravoslovje? Sovražim piflanje, ampak s tabo bo bolj zabavno!"
"Ofcours! Meni tudi tele celice povzročajo težave."
"Pa še dolgočasno je za umret!"
"Mhm, sploh ne govori..."
"Sorči, morem iti, ker pečem mafine."
"Ok, da jih ne zažgeš, haha!"
"Jup! Se vidiva!"
"Čavči!"
Stečem v kuhinjo k mami, ki ravno hrani Ninota.
"Mami, k Petri grem. Učili se bova naravoslovje." sem rekla. Nisem ji hotela povedati, da hočem čim prej stran zaradi...Ah, ne bom te več popisovala z njenim imenom
"Prav. Prideš na kosilo?" me vpraša
"Ja pridem."
"Lepo se imejta!"
"Čavvv!"
V nahrbtnik sem si stlačila zvezek in učbenik za naravoslovje, telefon in tebe. Vsedla sem se na kolo in šla. Odpeljala sem se in v hipu sem bila tam.
"Hejjjjjjjjjjj!"
"Ojjjjjjjjjjjj!" se pozdraviva
"Pridi naprej!"
In sva šli v njeno veliko, ampak zelo razmetano sobo.
"Wowwww, ti pa imaš nastlano tukaj." rečem
"Ah, pre lena sem, da bi pospravljala..."
"Bom jaz enkrat vzela tole v roke!"
"Uh, ja!"
Pripravili sva si vse za učenje. Petra mi postavi vprašanje:
"Ok, 1. najlažje vprašanje: S čim preučujemo celice?"
"Ok. Preučujemo..."
V sobo pride Petrina mama in nama da, limonado.
"Hvala." se zahvaliva
"Ni za kaj. Tinkara, mami pa reči, naj se oglasi na kavi." reče njena mama
"Bom." veselo odvrnem
Ko je Petrina mama šla iz sobe, sem hotela odgovoriti, a zazvoni mi telefon.
"Oh, tole je nujno...Lahko?" rečem v zadregi
"Ti kar v miru. Grem iz sobe?"
"Vredu je."
"Hej Lia!"
"Ojla!"
"Kako si?"
"Vredu...Am, spet sva lahko najboljši prijateljici, z Lano sem se skregala." reče
Ojoj! Ne vem, če je ona moja najboljša prijateljica.
"Ja lahko. No, zdaj imam jaz 2 najboljši prijateljici." povem
"Kdo pa je še?"
"Am, Petra."
"Aha ok. Čav." reče in odloži
Lio imam rada, ampak, da pa je užaljena, ko izve, da imam še eno najboljšo prijateljico, je pa zares čudno. Joj, življenje je zapleteno.
"Kdo je bil?" vpraša Petra
"Ah, Lia..."
"Je kaj nujnega?"
"Nep, zato bom zdaj odgovorila na tvoje vprašanje. CELICE PREUČUJEMO Z MIKROSKOPOM."
"Super! Ok, postavi mi vprašanje."
Postavljava si vprašanja, na koncu pa rečem:
"Šola je samo še v ponedeljek potem pa smo frejjjj!"
"Jaaa! In še to bomo v ponedeljek imeli le proslavo, pravega pouka pa tako ali tako ne bo."
"Ja. Komaj čakam na božič!"
Še nekaj časa sva se učili, potem pa sem šla domov na kosilu. Elizabeta je še vedno pri nas!
"Živjo." pozdravim, ko stopim v kuhinjo
"Živjo." mi odzdravijo vsi, vključno z Elizabeto
Pojedli smo kosilo in, ko sem hotela v svojo sobo, me mami ustavi:
"Tinkara, kaj je narobe?"
"Kaj? Nič, zakaj tako misliš?" sem se pretvarjala
"Nehaj. Ko je Elizabeta pri nas, si pod nekakšnim stresom..."
"Neeeee, joj mami."
"Glej, vem zakaj se gre. Elizabeta je tako super, prijazna, mila in prikupna in strah te je, da pred njo ne bi rekla česa narobe."
Mami je čisto vse pomešala!
"Ne, ni to, samo am neko presenečenje za božič, am imam." se zlažem
"Aha, zato greeee. Prav. Zdaj razumem zakaj si toliko časa preživela v sobi."
"Jaaaa in zdaj spet moram iti..."
"Ti kar."
Uh, za las je šlo. Ou, zdaj bom pa res morala nekaj pripraviti. Narisala bom družinski portret! Tole bo dobro, ker.
1. Sem potem nekako govorila resnico...
2. Zamotila se bom.
3. Razveselila bom mami.
Ok, lotila se bom.
Uh, že dve uri rišem tole, pa še na polovici nisem! Vse moram zasenčiti in natančno pobarvati... Ah, časa imam še dovolj!
Ok, narisala sem že mamo, Ninota in očka...Ampak, ko sem risala očka, so se mi tresle roke. Zadnje čase ga videvam le, če ne morem spati in pozno bedim. Zelo zelo ga pogrešam. Za božič mora biti doma, drugače to sploh ne bo pravi božič...
Ko sem šla v dnevno sobo k mojemu Ninotu, sem videla kako se Elizabeta poslvlja.
"Čavvvv Aliiiiiiii!"
"Byeeee Eliiiiiiii!"
"Neskončno te bom missala!"
"Jojjj sploh ne veš koliko bom jaz tebe!"
"Se vidiva v šoli."
"Čawčiiiiii!"
Pred vrati sem še videla Elizabetino mami; dolgi, lepi lasje, prijazen obraz, natančno nalakirani nohti in makeup, kakor, da gre na neko modno revijo.
Zdaj pa grem, prav? Rada te imam! Adijo!

Hej! Tukaj je (končno) nov del!
Upam, da ti je bil všeč.
Lajk polepša dan;)
P.S Med počitnicami bom zgodbo objavljala, kadar bom imela čas, sepravi ne vsak dan...
Lp, hG
:rosette::sparkles::two_hearts: