Pismo sem prebrala že tolikrat, da je že čisto zmečkano a vem isto, kot prej. Avtorice ne poznam le kaj je razmišljala, kaj pa prejemnica kakšna je njena vloga. Mar je mogoče šepet želel, da pismo komu odnesem? Komu mesto je ogromno in jaz mala golobica brez spomina. V glavi mi udari misel jutri bom šla spet v šolo poslušala Olivijo spravim pismo in zaprem oči saj sem golob, golob brez vizije.
,,Anila! Kaj se greš! Spet nisi ničesar jedla cel dan bi se rada izstradala!'' mama zjutraj vpije name. Vem, da te skrbi mami a jaz sem v redu pokimam ji pograbim kos kruha in jo pomirim. Naj gre saj se sama strada, čustveno vzdihnem, ko ga zaslišim šepet. Govori mi pismo pismo zmajem z glavo in kmalu spet tečem, spet sem golob, ostala bom golob ne bojo me ujeli zidovi. A Olivija ne rabi zidov o ne, raje jih podre in kocke uporabi na meni. Meni, ki le sedim, kot siva miška, meni in mojemu bednemu lajfu. Učitelj pa pride rešujejo me Olivija ne more nič, odmori prekratki, da bi zlila gnev a dolgi dovolj, da se priveže. Vzdihnem in pogledam skozi okno, papir, slišim glasek zdaj. Dvignem roko:" Grem lahko prosim na WC nujno je?" učiteljica pokima. Jaz pa se poženem drvim ven iz šole tečem padem a ga imam papir, dragoceni papir. Stisnem ga in se odpravim v razred. Zdaj mi Olivija nič ne more imam pismo. Pismo z isto pisavo istim znakom zamazanim, ista pisateljica, z istimi upi.