Pridno pisarim in nesrečno gledam v knjigo, trapasto knjigo o pozabljenih ljudeh, ki me ne zanima. Tedaj pa vstopi mama utrujena je, kot vedno, tokrat je utrujena dvojno od skrivanja in laži. Dobro vem, da je jokala zakaj tega nikoli ne zgrešim: mama ima takrat zabuhle oči in še bolj upadla lica in blefira tako kot zdaj .Vpraša me po nalogi, šoli ter kima, pridna punca, jaz pa bi najraje zakričala: ,,Mami kaj ti je? Če ti je tisti prasec spet težil ni te vreden mami, prosim, vrni se k meni.'' Ampak le pokimam, ko mami izjavi, da ima danes še nočno izmeno. Vzdihnem, ter grem spet na balkon in gledam oblake in golobe. Mami nekaj mečka a nato odide vedno samo dela in dela. Moje mami je samo delo pa vendarle je ostanek, bom tudi jaz tak ostanek pomislim. Hitro se izmuznem iz stanovanja in nadležnim mislim na streho, mami ne mara, da hodim na streho, vedno se boji zame. Mene pa briga streha je popocana a nudi razgled, občepim in gledam to umazano mesto obkroženo z biserno ogrlico bogataških hišic, ki se svetlikajo in živozelenega parka, ki deluje kot dragulj. Zaprem oči in si predstavljam, da sem golobica, ki serje po nevrednih ljudeh Oliviji, prascu, ki jezi mamo. Zakaj sem pomislila nanj, zakaj misli se mi zatemnijo mami. Mami, ki se boji, če me vidi stati meter zraven fanta pa se pusti izkoriščati temu, temu, temu. Možgani se sukajo in pihnem. Enkrat sem ga srečala in rekel mi je kaka mala lusna pupa završalo mi je in skos se je širokoustil in bil je čisto isti kot ostali. Ampak mami meni, da ljubezen premaga vse in vedno pravi:,, Ni isti, verjemi mi Anila, ta je drugačen!" A kaj ko to pravi za vsakega naslednjega. Tresem se veter pa zaveje nasmehnem se mu, zaželim si, da bi ujel mami in jo zaščitil, pred vsem drugimi trapci. Stečem a se ustavim zakaj nisem golobica, zdaj bi že letela a me vedno ustavi, ta usrani rob. Stečem temni se, mami teme ne mara in jaz tudi ne tečem zapahnem vrata, ter se vržem na posteljo in poletim v deželo sanj.