Hej!
Tu je nov del moje zgodbe. Upam, da bo tale bolj zanimiv... No, se opravičujem za slovnične napake in upam, da to ne bo preveč zmotilo branja. vesela bi bila tudi kakšnega komentarja oz. mnenja. Hvala!:sweat_smile::heart_eyes::kissing_closed_eyes::blush::confounded::grin:

OSAMLJENA ULICA 15. del

LEIA
Končno smo prispeli. Z Ello postavljava najin šotor, a nama ne gre prav dobro. “Tale palica gre tja, ne pa sem!” rečem Elli. “Ampak, potem tukaj ni prostora za še eno! Preberi še enkrat navodila, pa boš videla, da imam prav!!!” se razjezi. In res, preberem navodila in obračam tist kos papirja gor in dol, ter sem in tja… “Aha… Piše, da morava tole palico postaviti sem,” in pokažem proti desni strani “tisto tam, pa na drugo stran!” Ella postavi šotor, tako kot sem ji narekovala in šotor stoji! “Končno,” si oddahnem. Z Ello pospraviva vse najine stvari v šotor, ga zapreva in se odpraviva na sprehod proti jezeru.

ELLA
Kako je tukaj, v naravi čist in svež zrak. V daljavi zagledam turkizno jezero. Ker je še dan in sonce še sije, se jezero prav lepo sveti, ko odbija sončno svetlobo. Z Leio preplezava ležeče drevo in stečeva proti jezeru. Tam je lesen pomol, zato se nanj usedeva. Jaz si sezujem čevlje in namočim noge v prijetno hladno vodo. Za mano naredi to še Leia. “Se bomo jutri kopali tu?” jo vprašam. “Ja itak! Čeprav je tu čez dan kar gneča in ni tako prijetno, kot je zdaj,” mi odgovori. Čez čas potegnem iz žepa čokoladne napolitanke. V eno ugriznem nato pa jih ponudim še Leii: “Boš?” Leia jih z veseljem vzame celo pest. Skupaj se smejiva, klepetava in razmišljava, kako bova preživeli ta teden.

LEIA
Sonce je že začelo zahajati, zato se z Ello odpraviva proti kampu. Spet preplezava polomljeno drevo in hodiva naprej. Takrat pa v gozdu zaslišim šum. Hitro se obrnem in pogledam okoli. “Kaj pa je?” me zaskrbljeno vpraša Ella. Ne odgovorim. Slišim zvok, ki je čedalje bolj razločen. “LEIA!!!” zakriči vame Ella. Ne zmenim se zanjo, njen glas odmeva v moji glavi čisto tiho in pritajeno, zvok iz gozda pa je čedalje bolj glasen in razločen.

ELLA
Joj, kaj se dogaja? Zakaj se Leia ne odziva in samo strmi v podrto drevo? Postavim se pred njo, ampak Leia strmi skozme, kot, da me ne bi videla. Pomaham pred njenim obrazom, takrat pa vidim, da njene oči izgubljajo barvo. Postajajo sivo bele. Udarim Leio po glavi, a se niti ne zgane. “LEIA, ZDAJ PA SE ZRESNI!!!” ponovno zakričim vanjo in čakam na odgovor. A čakam zaman. Leia je otrpnila. Njen obraz je bled in njene roke so mrzle. Joj, kaj je narobe? Še jaz se ozrem proti drevesu, ki mrtvo leži na tleh. Ničesar ne vidim. Še nekaj časa strmim vanj a potem se vdam. Ničesar ni, kar bi jaz lahko videla. Še enkrat pogledam Leio in tokrat naravnost v oči. Vidim, samo belino… Oziroma ne! Poleg beline je na sredini še nekaj. Rahel obris tistega, v kar nepremično zre Leia. Ne razločim kaj je. Premaknem se še bližje, in zelo od blizu preučim Leino oko. Vidim obris… Oh, joj, ne vem kaj je! Poskusim še enkrat in pogledam Leino grozno in srhljivo oko. Na sredini se vidi rahel obris postave! In ta postava se približuje Leii! V strahu se ozrem, a za mano ni ničesar, kar je čudno. Stresem se. Leiine roke so postale ledeno mrzle! Kot, da bi držala kepo snega sredi vročega poletja! Spustim Leiino roko in si ho hitro pogrejem na vročem kamnu, ki ga poberem s tal. Preverim še zadnjič Leiino oko in takrat se zgodi čudež! Komaj zagledam tisto postavo, ki začudeno pogleda in se ustraši se zgodi...

Hvala, da si prebral/a!

Lp, HERMIONE GRANGER

:hugging::hugging::hugging::grin::grin::grin::sweat_smile::sweat_smile::sweat_smile: