*i*22.11.2021,*i*
*i*Ponedeljek*i*

Dnevnik!
Nate sem pozabila za skoraj cel mesec. Noro mi je žal...Ampak res nisem imela časa. Toliko stvari se je zgodilo! Ena za drugo so se nakopičile, kot...kot kaj pa vem. Preprosto prezasedena sem bila.
Šele danes sem se znova spomnila nate.
Ker sem padla v karanteno (ena sošolka je zbolela za korono), me je mami hotela zaposliti z raznimi "house-worki", ki naj bi me zaposlili, da ne bi zabijala svojega časa na računalniku, spletu in knjigah (nekaj ima proti knjigah, še raziskujem kaj natančno). No, danes mi je naložila pospravljanje podstrešja. Prinesla mi je veliko, rumeno lestev, odprla strešno loputo in potem odšla. Najbrž je pozabila, da naj bi njena hčerka pospravljala podstrešje. Najbrž je v tem času pozabila, da sploh obstajam.
Nazaj k stvari.
Ko sem ometla prah, sem v nekem temačnem kotu opazila škatle, z mojim in Alexovim imenom.
Vse sem nemudoma prenesla v sobo (še prej sem se prepričala, so dovolj očiščene prahu, da jih je varno prenesti v prostor kjer spim), ter ločila svoje in dvojčkove škatle. Slednje sem nagrmadila v njegovo sobo, s sporočilcem: "Tole sem našla na podstrešju. Uživaj," ter se pobrala iz bratove sobe, saj tam nisem dobrodošla. In tudi nočem biti. Preveč ogabno je. Smrdi po fantih in je tako zelo razmetana, da brrr...
Nato sem se lotila pregledovanja svojih škatel.
Našla sem razne albume, s slikami mene, ko sem bila še majhna. Na večini sva se z Alexom objemala, igrala ali spala v zibelkah, Max pa je vedno skrival svoj obraz pred fotoaparatom, zato mi je njegov obraz ko je bil majhen še uganka.
Nato so prišle na vrsto plišate igračke in majhna pletena odejica.
In potem si prišel ti.
Sploh mi ni bilo jasno, kako si se znašel tam, ker prisežem, da te nisem nikoli strpala v škatlo in te pospravila na podstrešje. Priznam, pozabila sem nate, ampak da bi te dala v škatlo? Nikoli. Nikoli. Nikoli in nikdar. Škoda bi te bilo stlačiti med pokakane pleničke in pobruhane igračke. Najbrž je bila mami.
No. Zdaj si tu, na moji pisalni mizi.
dločila sem se, da bom poskusila biti bolj vztrajna s tabo. Poskusila bom.
Ne zameri mi prosim, če znova zaserjem.
Sicer, pa se v tem mesecu ni zgodilo kaj posebno novega.
No, Jason se mi je zdaj zameril. Ne. Napačen izraz. Ni se mi zameril...Ni mi več všeč. In sovražim ga. En dan sem se samo zbudila in nisem ničesar več čutila do Jasona. Hvala bogu. Šele zdaj sem dojela kakšen kreten je. Sploh ne vem, kako mi je lahko bil cela štiri leta všeč.
Mogoče sem tudi jaz čudna, kot moja cela družina.
Tudi z Emmo sva se oddaljili. Pred kakšnim tedom se je preselila v Anglijo. Menda se ima fajn, da je že našla prijatelje in da uživa. Saj naj. Privoščim ji. Bila je moja najboljša prijateljica.
Saj zdaj imam Lessie. Nisva si še tako blizu, ampak sva čedalje boljši prijateljici. Včeraj mi je zaupala kdo ji je všeč. Ampak sem ji obljubila, da nikomur ne izdam, zato tudi tebi ne bom. Oprosti.
Se še jutri kaj oglasim (mogoče, to se ponavadi vedno izkaže kot laž).
Čavči,
Lizika


*i*22.11.2021,*i*
*i*Ponedeljek*i*

Hej.
Dnevnik. Hm.
Sploh ne vem, kaj naj napišem vate. Pred kakšnim mesecem sem te dobil za rojstni dan, podarila pa mi te je...ona. Lisa Thurman.
Vem, da sem ji bil včasih všeč, a sem prejšnji vikend izgubil vse šanse pri njej. Grozno mi je žal. Kaj sem pa kadil s tistimi idioti pred bloki v naselju in jo opravljal? Če me ne bi videla...Prekleto.
Počasi jo prebolevam. Saj bom preživel. Upam.
Bedak sem. Spustil sem se v neka čustva, ki jih sploh nisem razložil, ti sploh ne veš kdo sem, kako zgledam in niti se ti najbrž ne sanja kako izgledaš ti sam.
Ti vse povem.
Ime mi je Jason Walker. Imam svetle, blond lase, ki se jih ne da počesati. Saj ne, da ne poskušam. Vsako jutro se poskušam počesati, a izpade le še bolj skuštrano. Imam zelenkasto-modre oči. Rad nosim kavboljke in jopice. V tem se počutim najbolje.
Treniram ulično rolkanje, zdaj že tretje leto. Bil sem na nekaterih tekmovanjih, a nisem osvojil nič posebnega. Le enkrat sem dobil bronasto medaljo in majhen pokalček. Drugače vedno dobim le zahvalo za sodelovanje.
Itak ne rolkam zaradi nagrad. Rolkam ker mi je to všeč. Koga briga, če bom zadnji, prvi ali v zlati sredini? Vseeno mi je. Samo, da petkrat tedensko pod svojimi nogami čutim rolko.
Sem edinec, si pa res želim sestro ali brata. Zakaj? Zato, da bi doživel otroštvo, ko nisi ti edini otrok v hiši. Ko imaš še nekoga, ki mu zaupaš in se lahko z njim igraš. In te ponavadi razume in ne obsoja.
Živimo na obrobju mesta, precej daleč od moje šole, zato se moram vsako jutro zelo zgodaj zbuditi, se urediti (kolikor se pač fant lahko uredi) in iti do avtobusne postaje čakat prevoz. Mami me nikoli ne pelje. Ne da se ji. Oči pa tudi itak ne živi več z nama.
Moja starša sta se ločila, ko sem bil še majhen. Hvalabogu, da nisem rabil doživljati tega stresa. Če bi se to zgodilo zdaj...najbrž bi padel v depresijo. Tako pa sem se že od malega navadil živeti brez očeta in ga obiskovati le enkrat na mesec. Ko se navadiš, je veliko lažje.
O tebi pa tudi ne morem veliko povedati.
Si turkizno modre barve. Moja najljubša barva...
Iti moram...
Se še kdaj oglasim (upam, če ne bom obupal nad teboj - že vajprej oprosti).
Jason.
P.S Naslednjič bom poskusil pisati bolj poglobljeno. Težje je kot sem mislil. Saj veš, pisati dnevnik - tebe.

----

Končno sem se spet lotila tele zgodbe :sweat_smile: Bravo jaz :joy::innocent:
Četrti del pride v sredo, mogoče pa že jutri. Bom videla :thumbsup: Zdaj sem itak v karanteni in imam časa na pretek :nerd:
Lajk in komentar polepšata dan :kissing_heart::heartbeat::heartbeat::heartbeat:
Magically
P.S Hvala da si prebral/a, držim pesti, da ti je bilo všeč :fist::kissing_closed_eyes: