Nov del! Sem danes napisala kar še enega da se vam odolžim ker nisem toliko dolgo objavila.

Bila je gneča. Z amy sva se končno prebile do ženske ki je sedela na stolu za šipo. Bila je majhna in imela je oblečeno roza. Spominjala me je na profesorico Umbride iz Bradavičarke. Ampak ko nama je dala karte se je zdela prijazna zato ni Umbride. Dala nama je karte in še za vsak trenutek nama je uspelo v dvorano pred začetkom. Že v začetku je bilo tako dolgočasno da sem zaspala. Ko sem se zbudila sem bila cela pokrita s kokicami in luči so bile prižgane. Ne samo to! V dvorani sem bila sama! Kje je Amy?! Tekla sem z dvorane in jo zagledala. Oddahnila sem si. Ko sem prišla bližje sem videla še eno punčko s katero se je pogovarjala. Nisem imela časa zate stvari. Amy sem prijela za roko in jo odvekla.
»Pa pokliči kaj!« Ji je zaklicala in z nasmeškom pomahala.
»Pa saj ti sploh nimaš telefona!« Sem ji rekla. Samo zavila je z očmi in se iztrgala iz mojih rok. Mama naju je že čakala. Pa ne sama. S fotoaparatom! Začela naju je slikati. Sramotno sem se usedla v avto in vzela mojo zasilno vrečko. Ko je mama pogledala v avto se me je kar ustrašila. Počasi se me bo navadila. Odšle smo domov. Čimprej sem odšla v sobo in vzela mobilnik. Od Carol in Chloe sem imela 10 sporočil.
»Clare, prosim razumi naju!«
»Ja, samo dobro zate sva hoteli«
»Prosim!«
»Naj ti bol pojasniva!«
»Daj nama še eno možnost!«
»Prijateljice smo že od vrtca!«
»Ja!«
»Poznaš naju!«
»Tega ti nebi naredile namerno!«
»Clare, samo pokliči naju.« Napisala sem odločilni mesič.
»Vse zakone prijateljic sta zagrešile! Kot prvo sta mi lagale. Kot drugo mi nista povedali za Fanta! Kot tretje sta se dobile brez mene! Tega vama ne bom oprostila. Adijo!« Poslala sem ga. Solze so mi začele teči po licu. Bolelo me je. Toliko lepih spominov. Kako sta lahko! Sploh me ne zanimata. Rabim tolažbo. Pravo tolažbo! Poklicala sem Emily in Amelio. Vsa moja čustva so se vsula v mobilnik. Kot sem pričakovala je Emily rekla naj povem naslov da bo prišla in jih nadrla. Res me je nasmejala. Amelia pa mi je govorila da imam dve super prijateljici ki me ne bosta nikoli zapustili. Kot sem rekla je bila to res prava tolažaba. Bil je večer zato sem odšla spat. Zjutraj sem se zbudila. Bila sem res vesela ker je sobota! Samo lenarjenje. Naredila sem vso nalogo. Potem pa sem gledala mojo najljubšo oddajo. Potem sem še malo brala. Knjigo sem dokončala in konec je bil žalosten. Žalosten na dober način. Jedla sem čokolado in ležala v postelji z ogromno posmrkanih robčkov. Sem pa imela dovolj prazen nos da sem zavohala grozno močen parfum. Mama je prišla v mojo sobo. Zaslepilo me je! Z stisnjenimi očmi sem segla po sončnih in si jih nadela. Počasi sem pogledala mamo ki me je gledala kot da sem nora. Mamina obleka me je zaslepila. Vsa v bleščicah. Počasi sem si snela očala. Zdaj jo lahko gledam.
»Vesela sem da ti je všeč moja obleka!« Ja. Čudovita je.
»Kaj si pa ti vsa zmačkana?« Kaj?
»Zmačkana?«
»Ja in še nekam zlepljena.«
»Kakšne besede pa to uporabljaš?«
»Ah, današnja mladina. Nič ne razume! Kakorkoli z očkom zdaj greva.«
»Kam?«
»Ja na večerjo. Danes imava obletnico! Si pozabila?« Kaj? Obletnico imata? Pa saj jaz nimam nobenega darila!
»Emm, seveda nisem pozabila! Kakšna pa bi bila če bi pozabila! Hehe« Sem se zlagala. Ampak resno. KAJ NAJ NAREDIM?!

Lp, PK