Nisem mogla verjeti. Vedela sem le eno.
Z Liso naju bodo ločili. Ampak bila sem v nekaj prepričana. To bom na vsak način preprečila. Glasovi izza stene so skoraj popolnoma utihnili. Slišala sem le še korake in zapiranje vrat. Dokaz, da so človečnjaki prenehali s pogovorom in zapustili sobo. Nisem vedela kaj naj storim. Vedela sem, da želim povedati Lisi. Lisa mi bo znala pomagati. Prepričana sem bila, da si ona prav tako kot jaz ne želi, da bi naju ločili. A kako naj pridem do nje? Pogledala sem skozi okno in opazila, da je zunaj že mrak. Človečnjakinja me zagotovo ne bo še enkrat odpeljala ven, če pa mi po čudežu še uspe, zagotovo tam ne bo Lise. Vedno bolj kot sem razmišljala vedno bolj sem bila obupana. Ničesar nisem mogla storiti. Vsa obupana in utrujena sem legla. Ta občutek, ko ne morem storiti ničesar mi je šel najbolj na živce. Oči so se mi začele zapirati. In... zaspala sem.
Na sebi sem začutila toplo sonce. Mežikajoče sem odprla oči. Soba je bila obsijana z jutranjim soncem in jaz sem bila naspana. Počutila sem se kot, da me je oblil val energije. Spomnila sem se svojega načrta od včeraj. V tistem trenutku pa so se odprla vrata. Vstopila je človečnjakinja. "Ja, dobro jutro! Si se le zbudila." Je rekla in me pobožala za ušesi. Njen glas je bil topel a občutek sem imela, da se v sebi ne počuti tako. Prvič se mi je zasmilila. "Ah... Želim si, da bi bila lahko ti srečna kje na svobodi s svojimi prijatelji..."
Utihnila je in rahlo sem zacvilila. "Ampak to žal ni mogoče. Odločili so se, da greš k enemu takemu kot sem jaz. Saj si ne želiš tega, kajne?"
Seveda ne!
Kako si sploh bi?!
Sem razmišljala in človečnjakinja me je gledala tako obupno kot sem se včeraj počutila jaz. "Ko bi mi le lahko povedala... Mogoče me pa le razumeš, kaj? Samo ne znaš odgovoriti?"
Se mi je nasmehnila in navdušeno sem zacvilila. Zasmejala se je in začutila sem njeno veselje. Polizala sem jo in bila vesela takoj, ko se je njen nasmeh izrisal na obrazu. "Smešna si, veš? Joj, ko bi le lahko ostala tukaj..." Njen nasmeh je izginil in s tem tudi moja razigranost. Zakaj?! Zakaj se mi to dogaja?! Zakaj me bodo ločili od Lise in te človečnjakinje, ki je prav prijetna? Zatopili sva se vsak v svoje misli, ko so se vrata zopet odprla. Vstopil je majhen in čemeren človečnjak. "Ljudje so prišli. Hočejo si ogledati pse. Tudi ta mora iti."
Pokazal je name. "Kako?! Kako že danes? Ali ne bi mogli šele v nasljednjem tednu?" Se je razburjala človečnjakinja. "Nevem. Le pridi. Tudi meni je žal, a nič ne moremo storiti." V tistem trenutku sva se s človečnjakinjo spogledali in med nama se je spletla nevidna vez. Njen pogled je govoril: vse bo v redu, tu sem.
Komaj sem se prisilila, da sem ji verjela in še zdaj nevem ali mi je uspelo.
Z Liso naju bodo ločili. Ampak bila sem v nekaj prepričana. To bom na vsak način preprečila. Glasovi izza stene so skoraj popolnoma utihnili. Slišala sem le še korake in zapiranje vrat. Dokaz, da so človečnjaki prenehali s pogovorom in zapustili sobo. Nisem vedela kaj naj storim. Vedela sem, da želim povedati Lisi. Lisa mi bo znala pomagati. Prepričana sem bila, da si ona prav tako kot jaz ne želi, da bi naju ločili. A kako naj pridem do nje? Pogledala sem skozi okno in opazila, da je zunaj že mrak. Človečnjakinja me zagotovo ne bo še enkrat odpeljala ven, če pa mi po čudežu še uspe, zagotovo tam ne bo Lise. Vedno bolj kot sem razmišljala vedno bolj sem bila obupana. Ničesar nisem mogla storiti. Vsa obupana in utrujena sem legla. Ta občutek, ko ne morem storiti ničesar mi je šel najbolj na živce. Oči so se mi začele zapirati. In... zaspala sem.
Na sebi sem začutila toplo sonce. Mežikajoče sem odprla oči. Soba je bila obsijana z jutranjim soncem in jaz sem bila naspana. Počutila sem se kot, da me je oblil val energije. Spomnila sem se svojega načrta od včeraj. V tistem trenutku pa so se odprla vrata. Vstopila je človečnjakinja. "Ja, dobro jutro! Si se le zbudila." Je rekla in me pobožala za ušesi. Njen glas je bil topel a občutek sem imela, da se v sebi ne počuti tako. Prvič se mi je zasmilila. "Ah... Želim si, da bi bila lahko ti srečna kje na svobodi s svojimi prijatelji..."
Utihnila je in rahlo sem zacvilila. "Ampak to žal ni mogoče. Odločili so se, da greš k enemu takemu kot sem jaz. Saj si ne želiš tega, kajne?"
Seveda ne!
Kako si sploh bi?!
Sem razmišljala in človečnjakinja me je gledala tako obupno kot sem se včeraj počutila jaz. "Ko bi mi le lahko povedala... Mogoče me pa le razumeš, kaj? Samo ne znaš odgovoriti?"
Se mi je nasmehnila in navdušeno sem zacvilila. Zasmejala se je in začutila sem njeno veselje. Polizala sem jo in bila vesela takoj, ko se je njen nasmeh izrisal na obrazu. "Smešna si, veš? Joj, ko bi le lahko ostala tukaj..." Njen nasmeh je izginil in s tem tudi moja razigranost. Zakaj?! Zakaj se mi to dogaja?! Zakaj me bodo ločili od Lise in te človečnjakinje, ki je prav prijetna? Zatopili sva se vsak v svoje misli, ko so se vrata zopet odprla. Vstopil je majhen in čemeren človečnjak. "Ljudje so prišli. Hočejo si ogledati pse. Tudi ta mora iti."
Pokazal je name. "Kako?! Kako že danes? Ali ne bi mogli šele v nasljednjem tednu?" Se je razburjala človečnjakinja. "Nevem. Le pridi. Tudi meni je žal, a nič ne moremo storiti." V tistem trenutku sva se s človečnjakinjo spogledali in med nama se je spletla nevidna vez. Njen pogled je govoril: vse bo v redu, tu sem.
Komaj sem se prisilila, da sem ji verjela in še zdaj nevem ali mi je uspelo.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Meni je ful všeč!:thumbsup::blush: Tko ful je zanimiv in mene ful zanima kaj se bo zgodil v nasljednjem delu! Pa tudi ti si ful dobra oseba!🥹:heart_eyes:
0
KlarA
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Aaawwwwwwwwww:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:tok kjuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuut:heart::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes:
0
Moj odgovor:
Kokica🍿
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Aparat
hej! kot sem ze enkrat pisala sem dobila fiksen aparat. Imam ga samo zgoraj in cez nekaj casa ga bom imela tudi spodaj (verjetno). na obeh trojkah zgoraj, imam zvezdice ki imajo tak hakelcel, kavelj. a to pomen da mi bo dal tut gumice gor ko bom dobila spodnjega, ali so kr tak
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
OoOOoooo amari, kok je ta outfit lep:heart_eyes::sparkles::sparkling_heart:
Pa ...
superr zgodba ze komi cakam naslednji del:heart::hugging::kissing_heart:
sem ti že odpisala v komentar na hodniku.
ustrelili?!?!?!??!
uuuuuuu, super je!!!!! lovam:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: