Z Reynom sva se kmalu vrnila iz gozdička, nazaj na jaso kjer sta že bila Eva in Uroš. Ta sta pripravljala ognjišče in se pri tem glasno smejala.
"Oo kje sta bila a vidva? Vse je že pripravljeno za peko penic! Kdo bo prvi?"
Je vzkliknil Uroš in iz vrečke na palico nabodel penico.
Penice sem sicer poznala a jih še v življenju nisem jedla. Upala sem, da bodo vsaj pol tako dobre kot sladoled. Nikoli ne bom pozabila tistega izleta v park z Urošem.
****
Kmalu je na skrbno pripravljenem ognjišču vzplamtel ogenj. Začelo se je mračiti in zato je bilo le še lepše opazovati majhne plamenčke ognja, ki so požirali suhe veje pod sabo.
Eva in Uroš sta pekla penice, ki so se počasi rjavkasto zapekle.
Nato sva jih midva z Reynom hlastno pojedla. Ko sem jih jedla so se mi usta zlepila skupaj a priznam, da so bile dobre.
"Lady ujemi!"
Uroš je penico vrgel v zrak in jaz sem jo ujela v gobčku.
Vsi so se zasmejali.
"Haha bravo."
Reyn me je nasmejano pogledal in ko sem samo ozrla njegove temne oči, ki so zdaj žarele v soju ognja mi je postalo nenavadno toplo. Mogoče je bila kriva bližina ognja...
Nasmehnila sem se mu nazaj in nato je v njegovem gobčku pristala penica od Eve.
Zasmejala sem se.
"Vidiš tudi ti obvladaš!"
Namuznil se je.
"No, če to reče taka mojstrica kot si ti je zagotovo res..."
Zardela sem in ga na rahlo udarila po tački.
"Daj no!"
"Kaj? Resnico govorim."
Njegove oči so bile zdaj bližje kot kdajkoli prej. Postalo mi je grozno nerodno in tako sem umaknila pogled.
"Khm... zaspana sem, počasi. Grem raje... khm spat."
Sama sebi sem zvenela kot idiot. Še zmračilo se ni popolnoma, jaz sem pa zaspana?
Tudi Reyn je priprl oči in privzdignil obrv.
"Hmm... počakaj počakaj in me glej v oči," zasmejala sem se nenadni spremembi glasu. "Tako ja... Izvedel bom ali si zaspana ali ne..." govoril je kot prerokovalec in nisem si mogla pomagati, da ne bi prasnila v smeh. "Ne! Ne! Nisi zaspana. Lažeš,"
Zardela sem huje kot kdajkoli v življenju. Postalo mi je tako grozno neprijetno a Reyn pa je prasnil v smeh.
"Daj no. Samo hecam se. Potem pa, če je tako pa... lahko noč."
Oddahnila sem si in upala, da ni opazil moje rdečice.
"Khm ja, lahko noč."
Spet so njegove temne oči zanimivo opazovale moje.
"Lahko noč."
Je zopet rekel. Nisem umaknila pogleda. Tokrat ne. Kot hipnotizirana sem strmela vanj. In on vame.
"Ja lahko noč."
"Nočko."
"Noč noč."
Potem sva oba prasnila v smeh.
"Zdaj pa res lahko noč."
Sem rekla in se trudila, da ne bi zopet prasnila v smeh.
"Lahko noč. In zdaj... ti ne smeš reči lahko noč!"
Je vzkliknil Reyn, smrtno resen.
S tačko sem potegnila po ustnicah kot, da sem si zaklenila usta nato pa mu obrnila hrbet in se odpravila proti naših šotorih. Na ustih mi je počival blag a hkrati močan nasmešek.
Eva in Uroš sta en zraven drugega sedela na hlodu blizu ognja. Uroš je z eno roko objemal Evo in jo močno stiskal k sebi kot, da je ne želi izgubiti.
Moj nasmešek se je le še povečal. Vesela sem bila zanju. Tiho sem se sprehodila do Uroša in ga polizala po roki s katero ni objemal Eve. Rahlo se je prestrašil nato pa me pobožal za ušesi.
"O Lady."
Je šepnil in šele zdaj sem opazila, da Eva spi. Tiho sem zalajala in ga potegnila za tačko, češ, greva spat.
"Bi šla spat? Prav greva. Samo Evo odnesem v šotor."
Dvignil jo je in jo kot peresce položil v šotor brez, da bi se zbudila. Mogoče se mi je samo zazdelo ampak zdelo se mi je, da jo je na rahlo poljubil na čelo. Nato je hitro zaprl zadrgo a ne čisto do konca, da bi potem Reyn še lahko prišel noter.
Ob misli na Reyna sem se ozrla naokrog a ga nisem opazila. Mogoče se je šel še malo razgledat po gozdu, sem pomislila a vseeno si nisem mogla kaj, da me ne bi vsaj malo zaskrbelo. Uroš je že zlezel v najin šotor in legla sem k njemu. Tudi pri nama ni čisto do konca zaprl zadrge, da sva lahko vsaj dihala.
Stisnila sem se k njemu in on me je umirjeno božal.
"Ni bil ta dan čudovit Lady?"
Bila sem preveč utrujena, da bi lahko zaspala a v mislih sem pritrdila. Res je bil čudovit.
****
Zaslišala sem tih šum in se zbudila. Uroš poleg mene je trdno spal. Jaz pa sem slišala tih šum in tihe korake. Pokukala sem iz šotora. Vladala je čista tema in slišati je bilo skovikanje sove. Načeloma ne maram teme. Niti tišine. Tako me je bilo tudi zdaj strah ampak nekaj me je sililo pogledati iz kje prihaja šum. Skobacala sem se iz šotora in pokukala v sosednjega kjer naj bi spala Eva in Reyn.
Najprej sem zagledala negibno Evo, ki je mirno in trdno spala. Moje oči so iskale Reyna a ga niso našle. Zajela me je panika. Sploh ga še ni bilo v šotor!
Kaj, če se mu je kaj zgodilo?
Živčno sem se ozrla naokrog. Povsod sama tema. To mi ni dalo posebne motivacije za naprej.
Hotela sem zbuditi Uroša ali pa Evo. Ampak ne. Samo zbudila bi ju in potem se mogoče Reyn vrne že v naslednjem trenutku. Mogoče je šel samo opraviti potrebo in se bo vsak čas vrnil. Čakala sem in čakala pa ga ni bilo od nikoder. Nato pa spet tisti koraki. Spet sem zaslišala tihe korake in nato še pok suhih vejic. Zagledala sem se v črnino gozda. Iz tam so prihajali koraki.
Počasi sem stopala tja in si želela, da bi imela vsaj kakšno svetilko, ki bi mi osvetljevala pot. A zdaj je bilo že prepozno. Bila sem že v gozdu in edino svetlobo je oddajal mesec, ki so ga vsake toliko zakrili oblaki.
"Skvik skvik."
Sem zopet zaslišala sovo in zmrazilo me je vse do kosti.
"Reyn? Reyn!"
Sem tiho zaklicala a me je moj lastni glas prestrašil.
Zaletela sem se v mogočno drevo in tiho zacvilila. Bilo me je grozno strah. Tišina in tema sta bili vse povsod okoli mene in se me kot močna roka oklepali med mojim iskanjem Reyna. Srce mi je razbijalo v prsih in mislila sem, da bo vsak čas pobegnilo.
Spet pok vejic na moji desni.
"Hmm... je kdo tu?"
Moj šepet je zvenel tako šibko in nemočno, da sem se jezno odhrkala.
"Je kdo tu?"
Sem zaklicala veliko glasneje in pogumneje. Hodila sem naprej nato pa se spotaknila ob kamen in v naslednjem trenutku me je kot šok pretresla ledena voda. Kot mrzle iglice se je zarila v moj kožušček in zavedla sem se, da sem padla v potok. V mrzel potok ob katerem sva bila prej z Reynom.
Na slepo sem se opotekla ven iz potoka in zdaj drgetala.
Nato pa spet koraki.
Dovolj sem imela vsega skupaj. Se kdo z mano igra skrivalnice?!
Zeblo me je, da sem drgetala in želela sem si biti v šotoru pri Urošu, kjer bi bila na varnem. Zdaj pa sem sredi gozda, mokra in brez ideje kdo me straši s svojimi koraki.
*i*Bum bum.*i*
Korake sem tokrat zaslišala glasneje kot kdajkoli prej.
Zdaj nisem več vedela ali drgetam od mraza ali od strahu.
"Kdo je tam?! Ne mislim se igrati skrivalnic! Pokaži se!"
Moj glas je tokrat zvenel še pogumneje in jezno sem strmela v temo čeprav sem se v sebi tresla od strahu.
Zdaj so koraki prišli iz druge strani.
Kaj, če jih je več?
Srce se mi je zaletavalo v prsih in zdaj sem se obrnila v drugo stran. Hoditi sem začela v nazaj in...
"Aaaaaaaa."
Moj krik se je razparal čez cel gozd.
Od strahu sem padla po tleh in gledala v postavo v katero sem se zaletela.
"Kdo si?"
Sem zacvilila in nato je mesečina osvetlila obraz postave.
"R-Reyn?"
Dobesedno sem zrla v njega.
"Lady?"
Njegov obraz je bil malo prestrašen hkrati pa sila presenečen.
"Kaj počneš tu ob taki uri?"
Sem rekla še zmeraj drgetajoče.
"Isto bi lahko vprašal tebe."
Namrdnila sem se.
"Jaz sem iskala tebe! In ugotovila, da ti povzročaš hrup, ki me je zbudil! Reyn, kaj za boga počneš tu?"
Resno sem ga pogledala.
"Oprosti."
Sedel je poleg mene.
"Zakaj oprosti?"
Nič mi ni bilo jasno.
"Zato, ker sem te prestrašil in ker si ob polnoči morala iz šotora. Zaradi mene."
Nisem si mogla kaj da se ne bi zasmejala.
"In poleg tega še padla v potok!"
Zasmejal se je in njegov smeh je odmeval v tišino.
"Oprosti ampak to... to je tako..."
Krohotal se je in ob njegovem smehu sem se še jaz začela režati.
"...smešno."
"Reyn! Padla sem v potok in zdaj tu drgetam!"
Namuznila sem se, ko se je v hipu zresnil.
"Res? Te zebe? Pa si res mokra!"
"Si mislil, da se hecam?"
"Jah no..."
Prijateljsko sem ga boksnila v ramo in zacvilil je.
"Ej!"
Boksnil me je nazaj in tako sva se nekaj časa le smejala.
Nato pa je nastala tišina.
"Ampam Reyn. Kaj si sploh delal tu?"
Zavzdihnil je in pogledal v tla.
"Reyn?"
"Kdaj preprosto potrebujem čas zase. Tudi zdaj sem ga in tu v gozdu mi je prav všeč. Tako temno in tiho je," pri tem sem se začudeno namuznila. "Pogosto razmišljam o svoji preteklosti."
Spet je pogledal v tla.
"Razumem, če ti je neprijetno govoriti o tem..."
"Ah ne. Sploh ne," zamahnil je z roko in se mi nasmehnil. "Preden sem pristal pri Evi sem bil v zavetišču pred tem pa sem živel še z mojo mlajšo sestrico. A potem so naju ločili. Njo včasih res pogrešam."
Zdelo se mi je, da to še ni vse o njegovi preteklosti a raje nisem vrtala dalje. Občutek sem imela, da noče ravno govoriti o tem. Prisluhnila sva skovikanju sove in čričkov. Nekje blizu naju je žlobudrel potoček drugače pa je večino gozda spalo.
Lepo je biti z nekom, ki ga imaš rad, v gozdu sredi noči.
"No kaj pa kaj o tvoji preteklosti?"
Je tišino prebil Reyn in o misli na svojo preteklost me je neprijetno zmrazilo. Vsega skupaj še nisem povsem premlela in zato o tem nisem hotela govoriti. Tudi Reynu ne.
"Jaz... oprosti ampak nisem še pripravljena govoriti o tem."
Pogledala sem v tla a Reyn je položil tačko na mojo.
"V redu je. Ampak vedno bom tu, če boš rabila pogovor."
Zazrla sem se v njegove oči. V mesečini so lepo žarele.
"Veš Lady," nasmehnil se mi je. "Super prijateljica si."
Moji metulji v trebuhu so se zdramili iz spanja in zaplesali. Zardela sem.
"Veš Reyn. Tudi ti si super prijatelj."
Zasmejala sva se in tudi tokrat nisem odmaknila pogleda. Želela sem se stopiti v njegovih očeh, ker so bile tako lepe.
V tistem trenutku se je Reyn pomaknil malo bližje k meni.
Njegova bližina me je prijetno ogrela.
"Saj veš, da te ne bo zeblo."
Zardel je in se pomaknil še za ped bližje. Zdaj naju je en od drugega ločil le še centimeter. Zavohala sem vonj po gozdu in pokošeni travi, ki ga je oddajal.
Lepo je dišalo, prisežem.
"Reyn," sem rekla čisto tiho in plašno saj me je bilo strah, da se bo drugače odmaknil od mene.
"Ja?"
Njegove tople oči so me prijazno gledale.
"Morem reči... khm... da... jaz..."
Želela sem si zakričati, da ga ljubim in da ne morem brez njega a se moj jezik čudežno ni premaknil.
"Jaz... tebe... khm... ja no... hočem reči..."
Reyn me je presenečeno gledal in preprosto nisem želela več odlašati.
"Jaz... Rada te imam! In brez tebe ne morem! In jaz preprosto diham zate! Vsak večer, ko zaspim in vsako jutro ko se zbudim mislim nate! Reyn... jaz ne morem brez tebe!"
Preden bi se zavedala me je že poljubil.
*i*Nežno.*i*
*i*Lepo.*i*
*i*Čudovito.*i*
*i*Večno.*i*
*i*Čarovnija.*i*
Tako bi opisala svoj prvi poljub. In bil je tak.
Ko se je Reyn odmaknil od mene se sploh nisem mogla zganiti.
"Tudi jaz te imam zelo rad Lady. Ampam svoje svečane govore pa boš še morala vaditi."
In spet sva se smejala. In nisem se želela nehati smejati saj sem si želela, da bi vse skupaj trajalo večno. Reyn me je stisnil v objem in želela sem si, da me ne bi nikoli izpustil. Gledala sva zvezde in zdelo se mi je, da so se oblikovale v srce. In v srcu sva se smejala in plesala jaz in Reyn.
****
Takooooo. Nov deell. Haha zdej ko ga berem se mi zdi tko mal dolgočasen pa ful romantičen haha:smirk: Sam neki romantike sm obljubila tkoda tuki jo mate. Še enkrat hvala vsem ki berete mojo zgodbo<33 Dejansko je dans obletnicaaa:kissing_closed_eyes: 30 dell:champagne_glass::beers::champagne_glass::champagne:
Ja no nevem še kok jih bo sam pomoje okol pet? Sam nič ne obljubim tkoda ja bom vidla haha<3
No lepo se mejtee pa upam da uživate počitnice<3
bajj:kissing_heart: