Aaa... predzadnji del...:sob: Js ne morm verjet da se to dogaja... Uživajte:heart: Rada vs mam in nvm kaj bi brez vas🥹 Najboljši ste.

****
Naj malo ponovimo kaj se je zgodilo v preteklem enem dnevu. Prizadela sem svojo ljubezen življenja, ker sem izvedela, da je brat od moje najboljše prijateljice, katero neizmerno pogrešam. Poleg tega me še preganja v sanjah ampak pustimo to. Potem smo se odpravili domov in prejokala sem preostanek dneva ob misli, da moja ljubezen ne bo več spregovorila z mano. Potem sem nekako zaspala ob Urošu, ki revček ni vedel kaj je narobe z mano. Nato sem se zbudila še v eno obupano jutro in zdaj jokam še celo dopoldne in... se smilim sama sebi. Ampak nič drugega mi tako ali tako ne preostane. Uroša ni. Nekam je šel z Evo. Nevem točno kam ampak čutim malenkostno ljubosumje. Uroševe mame pa tudi ni. Mislim, da je v službi. Tako sem sama. In se... kot že miljonkrat povedano smilim sama sebi.
****
Ključavnica je zaškrtala. Slišala sem, da je nekdo prišel v hišo. Ni me posebno zanimalo dokler nisem zaslišala pridušenega hihitanja. Odšla sem po stopnicah dol, mogoče je bil le Uroš. Hihitanje je postajalo le še glasneje in nato sem pogledala izza vrat na hodnik. Tam sta stala Eva in on. Njune ustnice so bile trdno prikovane ene na druge. Uroš je hitro poljubljal Evo ta pa se je ob tem tiho hihitala. Njena roka mu je počivala na tilniku on pa je jo držal okoli bokov. Nisem se mogla kaj, da se ne bi nasmehnila. Vse skupaj je bilo že preveč osladno zame. Ko sem tam stala že kar nekaj trenutkov in se je poljubljanje le še stopnjevalo in postajalo vedno bolj intimno se mi je zdelo prav, da sem stopila bližje in se z velikim očmi zastrmela vanju. Čisto potiho sem zacvilila in komaj zadržala hehet. Uroš se je takoj odmaknil od Eve in njegove lasje so bili popolnoma razkuštrani, odtise Evinih ustnic pa je imel s svetlo rozasto šminko povsod po obrazu. "Ou Lady. Hm hej..."
Nerodno se je popraskal po razkuštranih laseh, Eva poleg pa se je zahihitala.
"Hej Lady," pobožala me je za ušesi in se nasmehnila. "Oprosti ker sem ti ukradla Uroša. Bom kar šla." Tudi ona se je nerodno nasmehnila in Uroš jo je opravičujoče pogledal. Nevem točno zakaj... ampak dobila sem občutek, da sem vsega kriva jaz.
Še enkrat jo je poljubil, da sta se njuna jezika srečala nato pa sta se poslovila en od drugega.
"Adijo. Lepo je bilo," najraje bi pogledala stran. "Saj se še vidiva,"
"Ja adijo."
Uroš se je nasmehnil.
"Adijo Lady! Uživajta!"
Pomežiknila mi je nato pa odprla vrata in izginila na sončni dan.
Uroš se je nerodno popraskal nato pa se mi je nasmehnil.
"Hah Lady..." tudi jaz sem zardela. "Kaj praviš, da bi preživela nekaj časa skupaj?" To mi ni bilo nekaj preveč všeč. Spet sem hotela samo izginiti v najino sobo in se zopet zjokati. A Uroš niti ni počakal na moj odgovor temveč že odprl vrata, pograbil ključe in mi pomignil naj mu sledim. Ko sem prišla na svež zrak in so ga moja pljuča na ves glas udihnila sem se počutila veliko bolje. Z Urošom sva zavila naprej po ulici in ta mi je ves čas nekaj navdušeno pripovedoval ampak ga sploh nisem poslušala.
"... in potem..." nenadoma je sunkovito zajel sapo in me nagajivo pogledal. "Se spomniš, ko sva tekmovala v teku? Do parka? Kaj praviš na povratno tekmo. Prepričan sem, da te bom premagal." Ob tem sem se gromko zasmejala. Začel je teči in nisem si pustila dvakrat reči. Par sekund pa sem že bila pred njim. Izbulil je oči a proti meni ni mogel nič. Pritekla sem do parka in zajel me je vrvež veselih ljudi uživajoč ob sladoledu in osvežilni senci. Uroš je pritekel za mano in sopel.
"Okej... okej..." globoko je dihal. "Priznam priznam. Dolžen sem ti sladoled." Zasmejala sva se nato pa utrujeno sesedla na mehko visoko travo.
****
Minilo je kar nekaj časa in ko sva polizala sladoled -no hah pri meni je bilo kar težko- sva ležala v osvežilni senci. Strmela sem v krošnjo mogočne lipe in preplavili so me spomini. Spomnila sem se tistega trenutka, ko sem prvič poskusila sladoled ali pa, ko sem se smejala v njegovem objemu. In ko sem izvedela svoje ime! Uroš poleg mene je spal in z žalostjo sem ugotovila kaj se je vse spremenilo. Spomnila sem se dni v zavetišču z Liso. Hkrati so bili najhujši in najlepši dnevi v mojem življenju. Ob spominu na njih so se mi v očeh nabrale solze. Ena sama mi je spolzela po licu a zdaj ni bil čas za to. Nasmehnila sem se in poskusila v misli priklicati same lepe trenutke, ki sem jih doživela. Veselo sem ugotovila, da jih najdem več kot žalostnih trenutkov. Zavzdihnila sem.
"...hihi ne bodi smešna. Kakšen sladoled boš?" Zaslišala sem otroški sladek glas, ki je prihajal od stojnice s sladoledom. Obrnila sem se in zagledala punčko, ki je bila najverjetneje stara kakšnih enajst let.
Ne.
Ne.
Počakaj.
Ne.
To se ne dogaja.
To ne more biti res.
Sanjam.
Vse so sanje.
Nič ni resničnost.
Vse je le plod moje domišljije.
Tako sem že obupana, da si domišljam stvari.
Ampak...
Solze so začele liti iz mojih oči. Vse se je zmeglilo. Ves svet zame ni bil več pomemben. Videla sem le majhno postavo z belim kožuščkom in rjavimi lisami.
NE.
NE STOJI TAM.
TO NI ONA.
TO NI ONA.
Zahlipala sem.
"Lisa."
Sem izdavila.
"Lisa."
Psička se je naenkrat obrnila z nasmehom na obrazu, ki je zbledel, ko me je zagledala. Njene oči so se izbuljile. Deklica poleg jo je klicala a ni se obrnila. Ves svet je izginil. Videli sva le ena drugo. Videla sem solze, ki so lile iz njenih oči. Spomnila sem se vse bolečine, ki sem jo preživela. Dni, tednov, ki sem jih potrebovala, da sem premagala vsaj del bolečine, ki sem jo občutila, ko sva se razšli. Spomnila sem se obljube. Obljube, da jo bom našla. Da se bova spet srečali.
Zdaj.
Zdaj se to dogaja.
Stoji pred mano.
Oseba za katero bi dala lastno življenje.
Oseba za katero sem prejokala toliko solz, kot jih ne bom verjetno za nikogar drugega.
Oseba katero sem si tako zelo zelo želela ponovno videti.
Oseba... oseba za katero pravzaprav diham. Za katero sem sploh še tu. Zaradi katere vztrajam. Zaradi katere nisem obupala. Tudi, ko je bilo najbolj težko.
Končno. Je. Tu.
"Lisa."
Solze so mi lile iz oči, ko sem z ustnicami oblikovala njeno ime. Vsak korak, ki sem ga namenila proti njej je bil dolg kot puščava. Ko se je ta pušča brez vode končala sem stala nasproti nje. Tik ob njej. Videle sem njene popolne oči, ki so se lesketale od solz.
"Jaz..." Nisem mogla govoriti. Nobena ni bila ustrezna temu kar sem občutila.
"Ne govori. Nevem kako sem preživela." Ona je za razliko od mene govorila. Zasmejala sem se.
Tudi ona se je nasmehnila.
"Vse odkar si šla, hlepim po dnevu, ko te bom končno spet srečala. To je ta dan." Spet sem zahlipala.
Objela sem jo. Vrnila mi je objem in to je bilo vse kar sem rabila. Njen objem. Njeno ljubezen. Hlipala sva eni drugi ampak zdaj sem preprosto vedela, da bo vse v redu.
"Rada te imam," sem izdavila in jo pogledala v oči. "In neizmerno sem te pogrešala." Zasmejala se je jaz pa sem se namrščila. "Kaj je smešno?" Še bolj se je zasmejala.
"Dejstvo, da ne bom nikoli več dopustila, da naju ločijo. Nikoli."
Zdaj sem se zasmejala tudi jaz. A skozi smeh so mi še zmeraj lile solze. Vse je bilo neverjetno.
Ampak zdaj sem vedela, da bo tudi vse v redu. Zdaj sem imela vse. Ker namreč ni važno *i*kje si, temveč s kom si.*i*
Zdaj to razumem.
*****
Omggg jss sm tok proudd:sob::sob::sob: Da mi je ratal do 33 dela pridt. Vi ste najboljši sončki na svetu🫶🫶 Svetite moje življenje res. V bistvu sm zarad vs napisala drugo "knjigo" haha:sob::sob:
No naslednjič pa še zadn del<333 Nvm kaj bi brez vs.🥺🥺🥹🥹
VEDTE SAM DA VS MAM NEIZMERNO RADA<333
Vaša #RaPo<3333