In potem... Morala sem nadeljevati. Morala sem Lisi povedati resnico saj si jo zasluži. "In potem se je zgodila strašna stvar. S Piko sva si nekega dne na dvorišču pred zavetiščem pobližje pogledali tisto ograjo zunaj. Odkrili pa sva nekakšno luknjo v ograji, ki jo je prekrival bršljan in za katero, vsaj tako je izgledalo ni vedel nobeden." Rahlo sem se ustavila. Tega nisem mogla razložiti a nekako sem bila ponosna nase, da mi je uspelo to povedati. A pravzaprav še zdaleč nisem končala. In zato sem bila še toliko bolj hvaležna, ko je Lisa spregovorila "Si v redu? Poglej, če ne želiš nadeljevati ti ni treba. Vem, da ti je težko govoriti o tem." Je rekla in bila sem ji strašno hvaležna a bila sem bila trdno odločena, da ji povem resnico. "V redu je Lisa. Nadeljevala bom. No... Ko sva odkrili to ograjo sva bili prepričani, da je to možnost za pobeg. Morali sva se le še izbrati pravi čas, da pobegneva in to sva hoteli izpeljati čim prej. Nekega dne, ko smo se odpravili na dvorišče sva s Piko imeli prekrasno priložnost za pobeg. Nobenega človečnjaka ni bilo v bližini, drugi psi pa niso bili pozorni. A Pika je bila tisti dan čudna. Rahlo se je opotekala in ni izgledala dobro. Hotela sem jo prepričati, da bova že našli kakšno drugo priložnost za pobeg, a ona je vztrajala. Rekla je, da si ne bova le zaradi nje uničili priložnosti za pobeg in popustila sem. To obžalujem še zdaj." Spet sem naredila premor, ker preprosto nisem mogla nadeljevati. Lisa me je pogledala tako spodbujoče in z mehkim glasom rekla. "Vse je v redu. Verjamem vate." Zavzdihnila sem. "In nato se je zgodilo. S Piko sva odstranili bršljan in luknja je bila prosta. Pika je vztrajala, da naj grem prva skozi luknjo in, da bo ona pobegnila druga. Razumeti moraš, da sem takrat razmišljala le o tem kako bom čim hitreje pobegnila in me nič več ne bo vezalo na tisti grozni kraj. In tako sem stekla skozi luknjo in čakala sem le še na Piko. Nato pa... Nato se je kar naenkrat pojavil eden od človečnjakov. Videl je, da sem že pobegnila skozi luknjo in zato me ni mogel več ustaviti saj je bila ograja previsoka, da bi splezal čez in me ujel. A Piko je lahko ustavil. Zalajala sem ji naj hitro steče skozi luknjo a bilo je prepozno..." Glas se mi je zatresel in v očeh sem začutila solze. Lisa me je gledala v takem pričakovanju, da sem vedela, da se zdaj ne morem ustaviti. "Človečnjak je v tistem trenutku z vso silo brcnil Piko v glavo..." Nisem se mogla zadržati. Spet so mi iz oči pritekle debele pasje solze. A kot začarana sem še naprej govorila. "Ta udarec je bil za Piko usoden. Padla je po tleh iz glave pa ji je špricala kri..." Zdaj sem jokala že tako močno, da so bila tla pod mano čisto mokra. "Videla sem le še... nje- njene oči..." Hlipala sem in dvomila, da me je Lisa razumela. "Njene oči... polne topline..., ki-ki so spo-sporočale, da me ima ra-rada in naj... naj pobegnem in se-se rešim..." Takrat sem se zlomila. Nisem mogla več govoriti in pustila sem le še, da so mi solze tekle po gobčku...