Dragi dnevnik!

Zdaj ležim pod odejo, v eni roki držim nalivnik in pišem, z drugo pa si svetim. Na konico kazalca sem "pričarala" drobceno lučko, ki pa je popolnoma osvetlila prostor pod odejo.
No, ko je bila ura sedem in deset minut, je prišla v kuhinjo moja desetletna sestrica Keli, sedla za mizo in se lotila jajca na oko. Sedla sem ji nasproti in se zazrla vanjo. V želodcu mi je zakrulilo in pred mano se je nemudoma pojavila skleda mojih najljubših kosmičev. Keli je mežikala vame z drugega konca mize. "Še vedno mi ni jasno, kaj narediš, da ti uspe. Sama poskušam že vsaj od tretjega leta, pa mi nič še ni uspelo," je zamrmrala.
"Potrebuješ predmet, iz katerega bo izhajala tvoja magija," sem dejala in s kazalcem narahlo pobožala zlato pavje pero v mojem žepu.
"Tudi ti?"
"Tudi jaz."
"Kakšen predmet pa je to?"
"Skrivnost je, Keli." Keli je pokimala in pomočila kruh v rumenjak.

Odkar sem pomnila, sta Lami in Keli poskušali biti takšni kot jaz - zdelo se jima je neznansko kul, če čaraš. A če sem se jima še tako trudila razložiti, nista hoteli razumeti slabih plati.
Da si vedno drugačen od drugih.
Da si nekaj posebnega.
Da nihče razen tistih, ki jim res zaupaš, ne sme izvedeti za magijo.
Da je nevarno, če izgubiš samokontrolo - tako zate kot za druge.
In najpomembnejše, da nikoli, nikoli ne postaneš več normalen, ko enkrat obvladuješ magijo, in v trenutku, ko se magija poveže s teboj, ti na rame leže ogromna, gigantska, tako velika odgovornost, da si je ne more predstavljati nihče razen nas.
In na to Keli in Lami še nista pripravljeni. Predvsem pa ne Lami, ki je mlajša, veliko bolj neodgovorna, samosvoja, trmasta in nepremišljena kot Keli. In na žalost je prav ona tista, ki se pogosteje poskusi povezati z magijo, in tista, ki je magiji ob vsakem poskusu bliže. Vsekakor sem jaz za to potrebovala več časa. A če pomislim za nazaj, sem se jaz povezala z magijo ponesreči... Dolga zgodba. Povem drugič. Danes je bil moj prvi šolski dan devetega razreda. Bom govorila raje o tem.

Stopila sem v razred in se razgledala. Nekaj učencev in učenk je bilo že tu, na primer Julian, Lea, Ula, Ed in...
"Melani, kje si, stara?"
...Beti. Vrgla se mi je okrog vratu in me skoraj zadavila.
"Okej, okej," sem jo mirila in ji na hitro vrnila objem, da bi me končno izpustila. "Beti!"
"Jaaa, nooo, tečni smooo! Seveda, zakaj pa vendar objemam najboljšo prijateljico, če pa se nisva videli SAMO celo poletje? Kako si, Mel? Kaj si delala čez počitnice?"
"Šli smo v Avstralijo, v gore, na Bohinj, na Bled in v Mursko Soboto, pa v Lizbono in Rio de Janeiro k bratrancem in sestričnam," sem zdrdrala. "Ti?"

Več ti napišem jutri zjutraj, slišim mami, moram se pretvarjati, da spim. Čav!
Melani