Tako sem spoznala še drugo plat svoje sestrične. Res je bila prijazna. Nekaj časa po tem mi je pisal Liam. Napisal je: »Še vedno te lahko učim, da boš bila uspešna na tekmovanju...« Nekaj časa sem razmišljala, da mu sploh ne bom odpisala. Zakaj bi mu? Ema se je stegnila nad moj telefon. »Velikokrat je že zmagal... Mogoče bi ti prav prišel.« Je rekla in mi pomežiknila. Odločila sem se, da bom to res storila. Odpisala sem mu: »Prav. Danes pridi v dvorano ob 18:00, NE ZAMUJAJ!« in Ugasnila telefon. »Ko sva se že prej pogovarjali o Luki... Bi mu morala kaj napisati?« Sem vprašala Emo, ker sem vedela, da se ona spozna na to. Nekaj časa je razmišljala in govorila »Hm« Potem pa dvignila prst in rekla: »Že vem! Napiši mu listek na omarico, da se dobita v slaščičarni in se ne podpiši!« Veselo sem prikimala in jo objela. »Hvala.« Tako sva skupaj z Emo začeli živeti pri Katji. Žarela je in rekla , da se bo njen novi fant mogoče preselil k njej.

Ob 18:00 sem se odpravila do dvorane. Nisem morala verjeti, da se bom dobila z fantom, ki ga še zmeraj sovražim. »Hej. Če me ne misliš nič naučiti lahko grem.« Sem se zasmejala in stopila v dvorano kjer se je že ogreval. »Najprej se ogrej.«
»Ne rabim se.« Ugasnila sem glasbo in se postavila zraven njega. »Povej mi in pokaži mi kaj je ključno do zmage.« Prikimal je in se postavil v držo. »Seveda je prva stvar veliko treninga, druga stvar je resnost do plesa in tretja stvar osredotoči se na ples in izražaj samozavest.« Malo sem bila šokirana. Jaz sem delala vedno ravno obratno - uživala v plesu... - »Še kaj?« Privzdignila sem obrv. Liam ni vedel kaj naj še pove. Po rahlem premisleku je rekel: »Ne smeš se prepustiti improviziranju ampak plesu. Do pikice natančno more biti.« Naredil je trojni obrat in ga končal z lepo pokončno držo. »Naredi ga še ti.« Sledila sem svojim občutkom in se zavrtela dvakrat in se ustavila v ravno drži, ki mi ni uspela. »Prvo kot prvo naredila si dva obrata in ne treh, drugo kot drugo ko se ustaviš moreš biti resna ne pa nasmejana!« To je rekel tako ko, da vsaka popularna plesalka pleše resno... No saj mogoče res ampak že takrat sem čutila, da jaz morem biti med plesom nasmejana. Dolgo sva pilila obrat. Tudi, ko sem ga že dvainpetdesetič naredila je našel napako v moji drži. Počutila sem se kot, da to nisem jaz.

Emi sem razlagala kaj se je dogajalo. »Niti objela ga nisem! Dokler se mi ne opraviči mu ne bom oprostila.« Sem razlagala med gledanjem napete nadaljevanke in grizenju čipsa. »Po mojem, ti hoče le pomagati...«
»Seveda, to si rekla le zato, ker si njegova punca!« Sem zavila z očmi in ošinila čips, ki sva ga skoraj že pojedle. Takrat je bila tišina in nobena ni upala več spregovoriti. »Jutri ne pozabi na listek!« Mi je pomežiknila Ema, ko se je končala nadaljevanka in je bil čas za spanje.

NASLEDNJI DAN
Jutro je bilo isto le, da je bila poleg mene moja sestrična Ema. Čakali sva na avtobusni postaji in poslušali veter, ki nama je vihral lase. Poleg naju se je kmalu usedla Sofija. »SOFIJA!« Je zavpila Ema in ji padla v objem. »Zdaj živim pri Katji z mojo sestrično!«
»Sestrično? Kakšno sestrično, kaj...?!« Je zamomljala in pogledala proti meni. Sumila je, da sem to jaz. »Ja, Katarina je moja sestrična. Spremenila sem se. Ne bom te več izkoriščala. Pridi usedi se! Vse ti bova povedali!« Vse smo postale najboljše prijateljice in to mi je zelo pomagalo po tem kar se mi je zgodilo z Ano... V šoli smo odšle do naših omaric. Naš načrt z listkom se je začel... »Psssst Katarina, ne pozabi na listek!« Mi je šepnila Ema med tem, ko smo hodile do rumenih omaric. Hitro in resno sem ji prikimala nazaj. Zadnjih par metrov do omaric sem celo stekla, tako sem bila živčna! Ampak Luka me je prehitel! Na moji omarici je že bil en listek. »KAJ?!« Je zakričala Sofija, tako, da jo je slišal cel šolski hodnik. Na listku je pisalo »Po pouku ob 14:30 pridi v slaščičarno« Z srebrnim pisalom in veselim obrazom na koncu. Spogledale smo se in se zahihitale. Nismo imele več veliko časa, kmalu se nam bo začel pouk. Po modrih stopnicah smo začele hoditi v zgornje nadstropje, ko sem zaslišala znan glas »KATARINA!!!« Obrnila sem se in tam zagledala Ano. ANO?! KAJ?! »Katarina prosim poslušaj me!«
»Zakaj bi te morala poslušati?! Odšla si jahat vsak dan in zato zame nimaš časa! PRAVA NAJBOLJŠA PRIJATELJICA BI ME VSAK DAN POKLICALA IN VPRAŠALA KAKO SEM NE PA, DA SE ODSELI POTEM PA MI SPLOH NE PIŠE VEČ! Ne moreva biti več najboljši prijateljici, če pa hočeš uresničiti svoje sanje. Uresniči jih! Podpiram te!« Sem rekla napol v joku. Ana se ni niti malo jokala. Pravzaprav je izgledala vesela. »Mami me je prisilila da te pokličem in ti to povem! Imam še bolj srečno stvar! Lahko te pridem gledati na tekmovanje!« Ob tistem bi najraje šla stran in je nikoli več nebi videla. »ANA VERJAMEM TI AMPAK, A ZDAJ PA, DA ME BOŠ VIDELA NA TEKMOVANJU TI JE PA ŽE KAR DOVOLJ, DA BOVA PRIJATELJICI?!«
»Ne to tekmovanje buča... Tekmovanje za... Pevko na nastopu Labodje j-jezero... Mami noče, da veš, ker noče, da se druživa... Prišle sva na šolo, da se še izpiševa iz par stvari...« Takrat je vse postalo jasno. Starši Ane in mene se že od nekdaj ne razumejo. »Oh oprosti mi Ana!« Sem rekla in ji padla v objem. Ema in Sofija sta se ob tem prijazno nasmehnili.

------------------

Hej. Ta del ni ravno najboljši, ker še zmeraj nisem prebolela hejterjev. Hvala, če boš komentiral in lajkal!
Lp, Blank