hja, živjo spet. tukaj Josephine. sedim na svojem stolu v moji sobi in »štrckam« po telefonu. »josephine, kaj si želiš za 14. rojstni dan?« se iz pritličja zadere moja teta Jožefa. mislila sem že odložiti telefon in iti dol ter povedati, da imam rojstni dan šele čez dober mesec, ko sem spet zagledala to objavo. najstnica preslepila smrt - tega ni pr... mama je pogledala skozi priprta vrata in me opazila, kako spet buljim v zaslon. seveda je imela nekaj pripomb - jacku pa nikoli nič ne reče! dobro, sem si rekla, bom pa šla dol in pogledala, kako se ima stara tetka. pričakala me je s širokim nasmehom in rokami, pripravljenimi na objem. hitro sem se izmuznila in hkrati opazila, da v eni roki soet drži zložljivi dežnik. »izvoli!« mi ga je, kot vsakega do sedaj, potisnila v roke. imela sem jih že vsaj 6 zložljivih, 3 navadne in 8 mini pelerin, kar mi je šlo res na živce (še sploh ker je pri nas ZELO redko deževalo). šla sem (z maminimi neodobravanji v svojo sobo, ko sem opazila: jacka ni v svoji sobi! tudi spodaj ga ni bilo, kar se mi je zdelo nekam *i*nenavadno*i* - nikoli ni zapustil svoje sobe. in potem sem na svoje veliko začudenje in hkrat neodobravanje skozi okno videla... povem v naslednjdm delu!