*naslov*1. poglavje – Petek zvečer *naslov*

Petek zvečer je bil eden tistih večerov, ko se je zdelo, da se nič posebnega ne bo zgodilo.

Zunaj je rahlo deževalo, po ulicah so se svetile luže, avtomobili pa so puščali dolge sledi vode za sabo. V majhnem stanovanju nad pekarno je sedemnajstletna Lara sedela za kuhinjsko mizo in strmela v telefon. Na zaslonu je imela odprt pogovor s prijateljico Niko.

Nika: A greva danes na pico?

Lara je pogledala proti uri.

20:17.

Mama je bila še v službi, oče je delal pozno, mlajši brat Tim pa je bil pri prijatelju. Stanovanje je bilo nenavadno tiho.

Lara: Lahko. Samo kam?

Nika ji je čez nekaj sekund poslala ime majhne picerije na drugem koncu mesta.

Lara je poznala lokal. Imenoval se je Pri Toniju in ni bil nič posebnega na prvi pogled. Imel je star lesen napis, nekaj miz ob oknu in majhno kuhinjo, iz katere se je skoraj vedno širila vonjava po pečenem testu, paradižniku in česnu.

Lara je bila tam že nekajkrat, vendar nikoli ni zares opazovala, kako pripravljajo hrano.

Tisti večer je bilo drugače.

Ko sta z Niko vstopili, je nad vrati zazvonil majhen zvonček. Notranjost je bila topla, okna so bila nekoliko zarosena, na mizah pa so gorele majhne lučke.

»Dve?« ju je vprašal natakar.

»Ja.«

Sedli sta k mizi ob steni.

»Kaj boš?« je vprašala Nika.

Lara je odprla jedilni list, čeprav ga je že poznala.

»Margherito.«

»Spet?«

»Kaj je narobe z margherito?«

»Nič. Samo ti vedno naročiš isto.«

Lara se je zasmejala.

»Ker vem, kaj dobim.«

Ko je natakar odšel, je Lara skozi odprta vrata pogledala proti kuhinji.

Videla je moškega z belo majico in predpasnikom. Bil je verjetno v poznih tridesetih. V rokah je držal kepo testa in jo z neverjetno hitrostjo raztegoval.

Ni delal nič spektakularnega. Ni je metal visoko v zrak in ni se obnašal kot televizijski kuhar. Samo mirno je delal.

Testo je položil na pult, nanj dodal paradižnikovo omako, mocarelo in nekaj listov bazilike.

Nato je pico potisnil v peč.

Lara je gledala.

»Kaj?« je vprašala Nika.

»Nič.«

»Zakaj potem gledaš tja?«

»Samo zanimivo mi je.«

»Pica?«

»Kako jo naredi.«

Nika je skomignila.

»Ti si čudna.«

Lara se je nasmehnila.

Nekaj minut kasneje je njuna pica prišla na mizo.

Lara je vzela kos.

Testo je bilo tanko, robovi rahlo zapečeni, sredina mehka. Paradižnik ni bil prekisel, sir pa se je lepo vlekel.

»Dobra,« je rekla.

Nika je prikimala.

»Zelo.«

Lara je pojedla še en kos.

Takrat še ni vedela, zakaj si bo zapomnila ta večer.

Mislila je, da je bila to samo pica.