4. poglavje – Pečica

Čez nekaj tednov je bila pica postala njen mali projekt.

Ni povedala veliko ljudem.

Ko jo je kdo vprašal, kaj počne, je rekla samo:

»Eksperimentiram s pico.«

Včasih je bila odlična.

Včasih ne.

Enkrat je pozabila dodati sol.

Drugič je testo pustila vzhajati predolgo.

Tretjič je kupila napačen sir.

Četrtič je pico skoraj zažgala, ker je poskušala doseči bolj hrustljav rob.

Začela je razumeti, da kuhanje ni samo sledenje receptu.

Temperatura je bila pomembna.

Čas je bil pomemben.

Sestavine so bile pomembne.

Toda najbolj pomembno je bilo opazovanje.

Če je bilo testo preveč suho, je morala ugotoviti zakaj.

Če ni naraslo, je morala razmisliti, kaj je naredila narobe.

Nekega večera je sedela na tleh pred pečico in gledala skozi steklo.

Mama je šla mimo.

»Spet gledaš pico?«

»Ja.«

»Zakaj?«

»Ne vem.«

Mama je nekaj časa molčala.

»Mogoče ti je pač všeč.«

Lara je skomignila.

»Mogoče.«

Toda v resnici je vedela, da ni šlo samo za pico.

Všeč ji je bil občutek, ko je nekaj naredila sama.

Ko je iz nekaj preprostih sestavin nastalo nekaj, kar so drugi lahko pojedli.

Všeč ji je bilo, da je lahko naslednjič naredila drugače.

In všeč ji je bilo, da napaka ni pomenila konca.

Pomenila je samo naslednji poskus.