Hejj!!
To je moja nova zgodba, tukej je prvi del, je malo krajši, ampak naslednji deli bodo daljši. :joy::relieved:
Upam, da vam bo všeč. Ogromno bi mi pomenili tudi komentarji, da vidim če naj zgodbo sploh objavljam, in pa seveda me zelo zanimajo vaša mnenja! :smirk::joy::sparkling_heart:
Uživajte v branju!
Vaša cg
~~~~~~~~
~~~~
Alison je že od nekdaj vedela, da je njeno ime pomeni plemenit rod. Takšno ime je dobila, ker je seveda del plemena. Ampak ni bilo tako od vedno. Njena mati je bila zavzeta državljanka prelepe Slovenije, zaradi službenih obveznosti pa se je morala preseliti v Francijo, katera ji ni bila tuja, saj je bil njen oče francoz. Na službenem potovanju v Egiptu se je zaljubila. Bil je visok in postaven moški. Ime mu je bilo Alejandro. Čez dobrih osem mesecev je nepričakovano zanosila in rodila se jima je hčerkica Alison. Alejandro pa ni želel, da Alison postane mestno dekle, tako kot njena mati. Ker je bil tudi sam del plemena, je neko noč Alison odpeljal seboj, nekam v puščavo Afrike. Njene mati pa za tem nihče nikoli ni več videl…

ALISON
''Alison!!'' se je že na vse zgodaj drl Alejandro. Vedela sem kaj me čaka, in to mi ni bilo niti malo všeč. ''Ja?'' sem se oglasila, čeprav bi najraje izginila tja nekam na otočje Filipinov. ''Pridi že sem, kaj čakaš!! Na lov moramo!!'' ves jezen pove, zavijem z očmi. Sovražim hoditi na love, ampak tako pač je. Raje bi bila s svojo materjo, katere nikoli nisem poznala. Slišala sem nekaj zgodbic o njej, ampak nikoli zares nisem vedela ali so resnične ali pa so samo izmišljotine. Preprosto nisem vedela čemu naj verjamem. ''Alison!! Kje hodiš? Daj že, nimamo ves dan časa!'' zakriči huje kot, da bi bili na dirki avtomobilov. ''Pusti jo, no! Saj je stara komaj enajst!'' zagodrnja najstarejši član plemena. ''Pa kaj še? Gremo!!'' se še enkrat zadere.
Vstanem ter primem nekakšno zabadalo, ali kakor koli se temu reče. Hitro grem do preostanka plemena, vsi me čakajo. Malo neprijeten občutek, ampak saj bo. ''Danes gremo na lov za sloni! Gremo!'' pove Alejandro. V moji glavi pa so samo plavale misli, kako bo to bolelo slone. Meni se na splošno vse živali smilijo in ne morem dopustiti, da se kaj takega zgodi. Imam dve možnosti, prva pustim slone živeti ter ne izumrejo tako hitro ali druga, umrem od lakote. V tem primeru bi raje umrla. Želela bi si samo to, da bi videla svojo mati in živela z njo. Ne morem več, preprosto tukaj ne morem več biti! Odločim se uničiti vsa orožja, da ne bi pobili slonov, že tako tukaj ni veliko živali, saj so vse pobili, da so jih lahko pojedli. Jaz jih nisem jedla, raje sem bila lačna in stradala ampak so me prisilili, da pojem vsaj kos. Od takrat se mi to pleme dobesedno gabi.
Svoje nabodalo vržem čim dlje, opazujem ga kako leti mimo manjših dreves, ter kako počasi pada med skupino drugega plemena. ''Kaj sem storila? Tega ne bi smela narediti!'' sama sebi tiho rečem. No, mogoče pa ne opazijo. Čez nekaj trenutkov komaj ugotovim, da to pleme teče proti nam. Jaz vsa prestrašena odhitim, tečem čim dlje, seveda to ni najbolj pametno. Kmalu za tem se izgubim. Ne kjer koli ampak v puščavi. Nisem vedela kako naj se rešim od tu. Ustavim se ter zadiham, vdih in izdih. Razgledam se okrog in ugotovim, da me opazuje trop levov. ''Okej, bodi umirjena, nič ne bo'' sama sebi vsa prestrašena rečem v strahu, da me bodo napadli. Seveda sem to pričakovala. Obkrožili so me, zgrabili z zobmi ter me položili na enega od hrbtov levov. Raje sem vso pot zatiskala oči, saj me je bilo strah, kaj se bo zgodilo. Ni se zgodilo to, kar sem predvidevala. Celo sem ostala živa! Odnesli so me v njihovo območje, ali kakor koli temu rečejo. Sama nisem bila nikoli šolana, zato je to razlog, da ne poznam vseh besed in nimam dobro razvitega besedišča. Tam so me položili na tla. Mislim si lahko samo to, da bom njihova pojedina. Seveda sem upala na to, da ne bom, ampak vse kaže na to. Po mislih mi je šinil citat 'upanje umre zadnje' ta citat je bil mamin najljubši, vsaj tako mi je povedala Marie katera je domnevno poznala mojo mati. Mogoče, imam še vedno možnost živeti.
~~~~
~~~~~~~~