Hejj!!
Tukaj je drugi del! Hvala vam za vse lepe komentarje, res mi ogromno pomenijo!! :sparkling_heart:
V komentarje pa lahka tako kot pri prejšnjem delu napišete vaše mnenje, pa če je kej za popravit... :wink::two_hearts:
No, upam, da vam bo všeč!!
Uživajte v branju!
Vaša cg
~~~~~~~~
~~~~
Opogumila sem se ter končno odprla oči. Med vsem tem mižanjem so me že prav hudo bolele veke. Sedela sem na kamnu, kar prijetno je sedeti na njem. Imela sem razgled nad vsem območjem. ''Tam je kar nekaj visokih dreves. Mogoče bodo sem prišle žirafe, saj jih sama še nikoli nisem videla, pa tudi če sem del plemena, od katerega sem pobegnila'' sama sebi rečem, saj me tako ali tako tukaj noben ne razume. Opazim, da je za menoj manjša kamena jama, v kateri je veliko sence. Drznem si iti do odprtine, tako rečenega vhoda noter. Sklonim se, da bi videla kaj je v njej, ko, kar naenkrat iz nje skoči mladiček. ''Očitno je tukaj prostor za mladičke, da so na varnem, če pridejo kakšni plenilci'' sama sebi rečem. Mladiček skoči na moja kolena ter me poliže po licu. Mislim, da se bom, kar ujela z njimi. V družbo so me sprejeli bolje kot sem pričakovala.
Odmaknem se ter pustim mladičkom, da se naprej igrajo.
Odkorakam do večjega kamna, ter stopim nanj. Videla sem, kar daleč. Vse naokrog je bila ogromna puščava, nikjer tam daleč pa nisem videla kakšne reke, katera bi nam prav prišla v tej vročini. ''Sonce je najvišje na nebu'' sem rekla, no saj me noben ne sliši tako, da je vseeno. Zdaj je sledil najbolj soparen del dneva, saj je sonce na najvišji točki na nebu, ure ne poznam, saj o tem nisem bila poučena. Vem pa, da kadar je sonce prav na tisti točki, je tukaj okrog devetinštirideset stopinj Celzija. Ubistvu sem lahko srečna, da je komaj drugi mesec v poletju, saj v tretjem in četrtem je najhuje. Takrat je čez dvainpetdeset stopinj Celzija. Že sem čutila kako mi vroče sonce žge v kožo. Verjetno bom spet imela opekline, tako kot vedno. Prav koža se ti začne lupiti in zgleda, če sem iskrena ogabno.
No, spustimo to, saj nisem strokovnjakinja na zdravniškem področju. Skrila sem se v tisto manjšo kamnito jamico, v želodcu mi je že krulilo, bila sem lačna, čeprav nisem vedela, če bom sploh kaj jedla, glede na to, da sem v krdelu. Zvijalo me je v želodcu, prav čutila sem, da me bo vsak čas razneslo. Zamotila sem se z božanjem enega od mladičkov, njihova dlaka je bila res mehka ter kot iz svile. ''Ažha me hamia!'' sem zaslišala glas nekega plemena, ki se nam je bližalo. Levinje so stekle h njim, oni pa so jih nežno pobožali. Približajo se mi. ''Echa tu edi?'' me vprašajo, jaz pa pojma nisem imela, kaj naj bi to pomenilo. ''Zdravo, sem del tega plemena, in sem tudi prevajalec. Poglavar te je vprašal, kaj počneš tu'' je zadonel glas enega izmed članov plemena. ''Izgu-izgubila sem se, a bi lahko ostala tukaj?'' sem prestrašeno vprašala. ''Eh-ehpare je de, že ahe vehet edit?'' je prevedel Amer ostalim v plemenu.
Poglavar je v odgovor pokimal z glavo. Pleme se je spogledalo ter začelo korakati, z njimi pa je odšlo celo krdelo. Stala sem kot, da sem okamenela. Stekla sem za njimi, in kmalu prišla v enega izmed večjih gozdov. Vsa zadihana končno pridem do kraja kjer je bilo tisto pleme. Razgledala sem se okrog. Prižgali so ogenj ter plesali okrog njega, zgledalo je kot, da častijo bogove. O tem sem že slišala. Nosili so nekakšna krila iz listja, izgledalo je zabavno. Hotela sem se jim pridružiti, ampak sem obupna v plesu tako, da sem raje samo stala ob strani ter gledala. Stopila sem korak nazaj in se spotaknila. Seveda sem padla ravno v robido, ker sem takšna neroda. Imela sem globoke ureznine, kri mi je tekla neverjetno hitro. Bolelo je huje kot, da bi me kdo zabodel. Preveč me je bolelo, nisem se več mogla zadrževati, planila sem v glasen jok. Vsi člani plemena so hitro prišli do mene, ter me prijeli in položili na zeleno listje. Vzeli so svojo zdravilno rastlino ter mi jo položili na ureznine. Ženske so se zbrale ter začele izvajati zdravilni ples. Moški pa so vzeli nekakšne bobne ter z rokami udarjali po njih in se začeli vrteti v krogu. ''Ecma, ecma, ecma le'' so glasno izgovarjali moški pripadniki plemena.
''Mislim, da ima ta rastlina, res zdravilno moč'' sem spregovorila, čeprav sem vedela, da to pleme ne govori mojega jezika. Noga je bila vedno bolje in ureznine so začele izginjati.
Lanie mi je ponudila roko, jaz sem se jo nežno poprijela, pomagala mi je vstati. ''Hvala ti'' sem se ji zahvalila. Verjetno me ni razumela, ampak kmalu bo razumela moj jezik. ''Ni zakaj, pa še kdaj'' mi je v odgovor odgovorila ter se s skupino žensk odpravila na ribolov k bližnji reki. Nisem si mislila, da zna govoriti moj jezik! Ona se mi je od vseh zdela najlepša, najbolj pametna in očarljiva. Imela je dolge temno rjave lase, spete v figo, ter oči mešanice rjave in zelene. Ker sem sama še otrok nisem vedela kakšne nevarnosti lahko tu prežijo.
Počutila sem se malo osamljeno zato sem se odločila, da bom šla do otrok tega plemena. Povsod sem pogledala, ampak nikjer jih ni bilo. ''Kdo bi lahko vedel kje so, saj verjetno bodo že prišli nazaj, niso mogli iti daleč'' sem sama sebi rekla, da me ne bi preplavil srh in krivda, da sem jaz kriva za to, pa čeprav sem vedela, da nisem jaz kriva.
~~~~
~~~~~~~~