Hejj!
Tukaj je nov del!! Upam, da vam bo všeč!
Vesela bom vsakega lajka in komentarja, ter vaših mnenj ali pa kakšne kritike, če je kaj za popraviti
Uživajte v branju!
Vaša cg
P.s.: Ta del posvečam, aniki, ki mi polepša vsak dan in vedno komentira del! Je ena najboljših oseb, kar sem jih kadarkoli spoznala

~~~~~~~~
~~~~
''Zagotovo se bodo vrnili, ali pa pač ne'' sem sama sebi spet nekaj rekla, če bi me kdo videl, si bi že mislil, da se mi meša, da se pogovarjam sama s sabo. Bila sem zaskrbljena, kdo bi lahko vedel kam so zašli… ta gozd je ogromen, pa ne smem pozabiti, da so v njem tudi nevarne živali. Pa ne samo nevarne ampak tudi nenavadne. Razgledala sem se okrog, nikogar ni bilo na vidiku. Imela sem čas, čas katerega bom izkoristila. Dobro si ogledam območje, pa čeprav stojim na svojem mestu. Moram si zapomniti, vsaj nekaj podrobnosti, da bom poznala pot nazaj. Drugače bom spet izgubljena in prepuščena sama sebi, da se vrnem. Približno sem si zapomnila, zdaj lahko samo še upam, da se ne izgubim ali pa me napade kakšna hijena, tiger ali pa aligator. Stekla sem po gozdni poti, kakor hitro sem mogla, čeprav sem vedela, da to ni najboljša ideja. Vstavila sem se, komaj sem lovila sapo. Moj šesti čut mi pravi, da so nekje v bližini. Stala sem pod visokim drevesom, rahlo sem se naslonila nanj.
Nisem imela sreče, no saj je skoraj nikoli nimam tako, da to ni izjema. Drevesna kača se je počasi spuščala po veji. Sprva je nisem opazila, ampak potem… sem jo pa začutila. Splazila se je na mene in jaz sem zakričala na vso moč, spravila sem jo s sebe ter stekla naprej. Tekla sem in tekla, dokler mi ni spodrsnilo. Spodrsnilo v neko luknjo, s katere težko, da prideš ven. ''Kako za boga, se bom zdaj rešila ven?!'' sem se sama nase jezila, ker sem mislila, da je kača najslabša stvar, kar se jih lahko zgodi.
Nikakor nisem mogla splezati iz te luknje. Če bi bila v mojem položaju neko mestno dekle bi se še zdavnaj utapljalo v solzah. Ampak jaz nisem takšna. Boriti se moraš. Borba je ključna preživetja v naših krajih. Za vse se moraš boriti, za hrano, življenje, območje…
Še vedno sem upala, da so ti otroci, nekje tukaj v bližini. ''Ehe zuva, ehe zuva!!'' sem zaslišala vpitje nekaj metrov naprej. Zagotovo so to otroci, katere iščem. Zdaj sem se res morala čim prej spraviti iz luknje. Prijela sem se za neko vejo, mislim, da je bila to neka korenina drevesa. Ampak vseeno mi je bilo, vlekla sem in vlekla ter se končno povlekla iz te umazane luknje. Bila sem cela blatna, še huje kot, da bi šla v blatno kopel.
Stekla sem naprej, če sem iskrena sem izgledala kot blatna pošast. Vstavila sem se takoj, ko sem zagledala otroke. Seveda pa imam jaz največjo smolo, od vseh živih bitij na planetu. Aligator jih lovi, to je ravno moj največji strah. Točno tako, najbolj se bojim aligatorjev in to predvsem zaradi slabih izkušenj…
Opogumila sem se, čeprav sem vedela in razmišljala o najhujšem, ni nujno, da se mi ravno to tudi zgodi. Mogoče se mi posvet sreča. Ali pa tudi ne, kdo ve kaj vse se lahko zgodi na reševanju otrok plemena pred aligatorjem, pri enainpetdesetih stopinjah celzija, v enem največjih gozdov polnem nevarnosti in plenilcev. 'Nič hudega mi ne bo'' sem sama sebi rekla, pa čeprav sem vedela, da bo ravno obratno. Počasi sem stopala po mlaki, nagravžno. Zaplavala sem noter ter si v mislih samo mislila, kako obupno je to, da se kopam tukaj notri. Plavala sem kakor hitro sem mogla, čeprav bi si marsikdo drug mislil, da se premikam kot polž, ker pač nisem dobra plavalka. Svoje življenje tvegam, da bi rešila njihova. ''Huezi, bara dedu'' so zakričali, mislim, da je to nekaj v smislu, pazi se aligatorja.
Ugotovila sem, da aligator plava za menoj. Bila sem vsa prestrašena, če bi kdo želel, bi si lahko natočil dozo straha, ampak s tem ne mislim resno. Utapljala sem se v strahu, ampak pred otroki sem hotela izpasti pogumno, zato sem zadrževala solze. Plavala sem z vso hitrostjo, in lahko se pohvalim, da sem bila hitra kot riba. ''Auuuuuuuuu!!'' sem zavpila, da je odmevalo po gozdu. Nisem točno vedela, zakaj sem zavpila, ampak bolečina je bila, kar huda. Priplavala sem do otrok ter jih hitro povlekla z vode ter stekla z njimi nazaj po poti, kolikor se je moj spomin spomni. Znašli smo se pri ognju, kjer smo se zbrali s plemenom. Kadar sem prvič videla njihov ples. Bila sem zelo vesela, da mi je uspelo, a kmalu za tem potrta, saj sem opazila, da ni niti ene njihove stvari več tu. Sama se bom morala znajti s temi otroki. Opazila sem, da imam na nogi rano, bil je ugriz aligatorja. Očitno sem se zato tako glasno zadrla, ampak zdaj ne vem kako to pozdraviti, saj ni nobenega odraslega tu. Očitno se bom morala znajti, še posebej s temi otroki… Ampak, saj mi bo uspelo!
~~~~
~~~~~~~~