Živjo, kot lahko vidite bom zgodbo nadaljevala. Konec koncev jo pišem zase . Hvala vsem za prečudovite komentarje. Kot sem že povedala, ostajam na Pilu. Zdaj pa k zgodbi!

Na poti do dvorane sem zelo nervozna. Res me je strah. Ampak saj bo šlo!
˝Punce, pospešite korak! Mudi se nam,˝ reče Monika. Čez minuto hoje vstopimo v ogromno, veličastno dvorano. Res je prelepo. Prelepo, da bi bilo res. Pogledam proti ocenjevalcem.
Čisto desno je visoka in suha ženska. Deluje zelo mlada. Ima rumene lase spete v tesno figo. In njen obraz je popolnoma preveč naličen pa tudi zelo napet. Ne izgleda ravno prijazna.
Poleg nje sedi gospod srednje starosti. Ima zelo kratke in temne lase in je na telefonu. Nekaj skuša natipkati in ob tem se čudno pači. Vzdihuje, kot bi hotel reči, kdaj bo konec tega, da lahko gre domov.
Skrajno levo sedi stara, a vendar zelo prijazna gospa. Ima rjave srednje dolge spuščene lase. Ves čas ima narisan nasmešek na ustih. Ob njej se počutim prijetno, vliva mi samozavest. Vsaki posebej pomaha in se nasmehne tako, da pokaže svoje preveč bele zobe.
˝Pozdravljena dekleta. Vse veste, zakaj ste tu, a ne? Za avdicijo. Za predstavo Labodje jezero. To ni enostavna vloga, verjamem in upam, da vam večini spodleti. Posebej najslabšim tukaj. Hitro že opravimo s tem, nimam cel dan za vas!˝ nas za ´prijazen in spodbuden´ uvod nagovori suha in visoka gospa. Ob tem nas zaničljivo pogleda. Vse se zelo prestrašimo.
˝No, Lidija, pomiri se. Verjamem, da so te punce odlične plesalke ter, da se bodo dobro odrezale˝ reče stara gospa. Mladi gospe je očitno ime Lidija. In očitno njen izgled ne vara – res je zlobna.
˝Oh, samo utihni!˝ si je sama pri sebi mrmrala Lidija. Potem je bilo slišati nekaj grdih besed. Čez nekaj sekund pa je vse utihnilo.
˝Bomo sploh začel?! Hitro no!˝ se je oglasil gospod. Njegov glas je bil zelo čuden. Kot bi kadil.
˝Seveda, Simon. No gremo punce. Verjamem, da se boste odlično odrezale,˝ je povedala stara gospa. Ob tem se je zelo lepo nasmehnila.
˝Larisa!˝ se je ponovno oglasila Lidija, ˝Prva si na vrsti!˝
˝Ja – a – a˝ je jecljala Larisa. ˝Za katero vlogo se poteguješ?˝ je vprašal gospod.
˝Za glavno vlogo,˝ je rahlo preplašeno izjavila Larisa. Zaslišalo se je posmehovanje. Smejali sta Zoja in gospa Lidija. Uboga Larisa ni več zdržala. Stekla je iz dvorane.
˝Dobro, torej Larisa izpade. Gremo naprej… Nika!
Jaz? Pa saj sem šele proti koncu abecednega vrstnega reda! To bo gotovo pomota. Joj, kako me je strah. Saj bo šlo, ja vse bo v redu. No, pa gremo…