Skozi solze sem pogledovala uro, ki je kazala, da imam še natanko deset minut, da pomirim svoje živce. Obenem pa so moji možgani mleli z ogromno hitrostjo, saj še vedno nisem vedela, kaj naj rečem Rei.
Moj crush, ki mi je ravno zlomil srce, me je izrecno prosil, naj tega Rei ne povem. Naj ji ne povem, da je vanjo. Za hip sem pomislila: Zakaj bi te ubogala, če je ta človek razbil vse tvoje upe in sanje? Potem pa sem samo sebe potegnila na kruta tla realnosti. Aljaž ni vedel, da me je prizadel. Pojma ni imel. Ničesar si nisva obljubila in vse, kar je naredil, je, da je resnicoljubno povedal o svojih čustvih. Edina, ki dela dramo, pa sem jaz.
Želela sem ostati na stranišču in hlipati za vekomaj, a sem se morala pobrati. Predvsem pa sem se morala domisliti zgodbice za Reo. Če bi ji rekla, da je rekel, da je v kako drugo sošolko, bi bilo to v redu? Razmislila sem. Ne, Rea bi rahlo pobesnela, ker je zelo dobra prijateljica, in ne vem če bi bilo dobro zame ali za Aljaža ali za tisto sošolko, ki jo bi obtožila.
Lahko pa bi rekla le, da je rekel, da ni v nobeno. Sicer vem, kaj mi bo rekla (»Samo ne upa si ti povedati, da si mu všeč ti. Saj veš, osnovnošolski fantje,« se bo zasmejala.), ampak to je najboljša rešitev. Mislila bo, da delam precejšnjo dramo za prazen nič. Ampak nič.
Povedala sem izmišljeno različico zgodbe in na njenem obrazu sem videla, da misli, da preveč travmatiziram. A rekla ni nič in se mi je le nasmehnila. Ob tem mi je postalo še huje. Kakšna super oseba je! Popolnoma si zasluži Aljaža!
Obrisala sem si oči in stopila iz kabine. Rea me je zaskrbljeno opazovala in ko sem se pogledala v ogledalo, me je skoraj kap. Moje oči so bile rdeče, kot bi jokala celo noč.
»***, pa rdeče oči!« sem siknila in si jih poplaknila z mrzlo vodo. Rezultat je bil, da se mi je šerazmazala maskara in še videti je bilo, kot da sem solzna po celem obrazu. Skrbno sem se obrisala do suhega, nato pa se, hočeš nočeš soočila s svetom.
Ko sem stopila v učilnico, so vsi opazili moje pordele oči. Molila sem k vsem bogovom, da bo vsaj Aljaž preveč zaposlen, da bi jih opazil, da mu je preveč vseeno zame, da bi opazil. Še vedno sem bila zaljubljena vanj, morda še bolj, le sama sebe sem poskušala prepričati, da ga sovražim.
Sošolke so stopile k meni, tudi tiste, ki jih čisto briga zame, in me sočutno (le na videz) spraševale, kako sem. Če sem v redu, kaj je bilo, ali rabim robček in tako dalje. Iste punce, ki se nikoli ne zmenijo zame, ki se norčujejo iz mene, ki so me na začetku leta izločile. To je popolna maska, ki ji ne smeš zaupati.
Zamrmrala sem nekaj o tem, da sem v redu, in se izmuznila na svoj stol. Tam sem zadihala, a že je vstopila učiteljica in me opazila. Vprašala je, če sem v redu, in vsi so se obrnili k meni in mojim očem. Če pa kdo ni vedel, ve pa zdaj.
Katja Jokica. Jokica Katja. Vedela sem, da si to mislijo o meni. Saj sem se strinjala. Pretvarjala sem se, da sem v redu,
Globoko v sebi pa sem še vedno jokala.