To zgodbo sem pisala ze na presjnem profilu :)
___
Včasih sem se spraševala ali mi je bilo namenjeno. Morda, če tisti dan ne bi hodila po tisti osamljeni cesti in se počutila ravno takšne volje, bi bilo drugače? Iskreno... Mislim, da ne. Zgodil bi se enak dogodek, morda nekaj mesecev , tednov dni pozneje... A saj čas zdaj ni pomemben? Važno je, da je tam. Mogoče bi lahko skočili na začetek. Ali pa morda malce prevrteli čas naprej? A to nebi bilo zabavno kajne? Vi, dragi bralci nebi uživali v napetosti in jaz, no jaz nebi uživala v maščevanju. Ne morete se skriti. Prišla bom. In, ko bo napočil vaš trenutek... No recimo, da boste presenečeni. Zdaj, pa, če mi dovolite bomo skočili nekaj mesecev nazaj. Ali pa let? Kot sem že rekla, nimam omejitve. Čas je le dejavnik s katerim si boste pomagali. Ali pa vas bo preganjal? Kdo ve.

Naše pripovedi ne bom začela na začetku. Iskreno povedano... Ni začetka. In, ko rečem iskreno, roko na srce mislim točno to. Ne bom se vam prilagajala, ne bom vam olepšavala. Ali prikrivala. Saj veste, v vsakem trenutku lahko zatisnete oči in pozabite da ste prebrali teh 211 besed. Ampak, kaj hočemo, ljudje imamo neko zanimivo, nadležno srh vzbujajočo lastnost - radovednost. Tako lahko zatrdno zatrdim da teh 231 ne boste pozabili. Ali se morda motim? Dvomim. Plitki ste. Točno taki kot sem bila jaz. Ne boste pozabili...morda boste odmislili. A zagotovo bo prišel čas, ko boste nadaljevali. Zdaj ste del zgodbe. In temu, česar si del ne moreš ubežati. Zdaj ste tu. In, ko ste tu... Milo rečeno, ste obtičali.
Naša prelomnica, ki ni bil začetek se je zgodila poznega Avgusta leta 2003. Točen dan ni pomemben. Kaj kmalu ga bomo spoznali tekom naše pripovedi. Zatrdno sem prepričana da se vam bo zasidral v možgane.
Njene roke so bile povsod po njej. Sama sem opazovala prizor izza starega borovca ter si v misli vtisnila vsak prizor, ki se je dogajal na skalnati pečini. V rokah je držala nož ter ga počasi približevala njenemu obrazu. Njene oči so bile tako krvave, tako polne groze, zatrdno se nisem mogla premakniti. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi naredila enako. Nisem se vmešavala ko nož počasi drsel po prijateljičinem vratu ter ji krajšal zadnje sekunde/minute/ure/dneve/leta... Njenega življenja. Morda sem trdosrčna, ko se nisem zganila ob njenih krikih ali, ko nisem priletela na pomoč ob njenem zadnjem vdihu. Uživala sem. Uživala sem ob njenem trpljenju, ko se je borila z neizogibnim... Uživala sem opazovati njene oči, ki so se polnile z solzami. Nisem se zganila niti, ko je skrivnostna morilka truplo vrgla v morje ter se sama pognala za njim. Vedela sem, da nič ne bom spremenila. Tudi, če bi se pognala za njima. Ena žrtev več prejšnjega vzetega življenja ne vrne, kajne? V naši zgodbi, tu in zdaj zagotovo ne. Moje črne vihrave lase, ki so se skoraj neznatno prelivali v živo rdečo barv in se šopirili v močnem vetru sem spela z elastiko se odpravila po hribu navzdol. Prizor, kakor se ga spominjam je bil smešen. Na nebu je svetila srebrna luna, ni se videlo niti enega oblaka, iz plaže na zahodnem delu otoka se je slišala glasba in veter je mršil veje. Popolnoma nedolžno za moje sedemnajst letne vrstnike. A ne zame. Že takrat sem bila vključena v mrežo skrivnosti. Skrivnosti, ki so se mi pri mladih letih zdele strašne in srh vzbujajoče. Ironično, če pogledam nazaj bi morala vedeti. Bila je usoda. In točno taka bo tudi vaša. Potopili ste se v začetek, ali pa morda konec zgodbe. Zdaj ste jaz. Kaj ni fin občutek? Zdaj, nekaj neprecenljivega časa pozneje imam vse niti v rokah. Lahko sem prijazna, vam mogoče pustim še nekaj vzdihov. Ampak, ali ne bi bilo bolj zabavno biti tista, srh vzbujajoča morilka? Ki te prestraši že ko vzdihne ali pa ti nameni pogled... No, pojdimo malce naprej. Spustila bom nekaj mesecev.. Ali pa let?
Moje oči so pogledovale od zvezka za matematiko, do table kjer je stala moja najboljša prijateljica. Ali pa naj rečem privržnica? Jaz nimam prijateljev. Imam samo ljudi, ki bodo zdržali dlje. A zagotovo ne bodo preživeli. Smešno je že pomisliti na to usahljivo možnost. Igrala sem se z rdečim pramenom ter se dolgočasila ob napetosti, ki je visela v zraku. Ne ravno omembe vredna napetost, ne tista, ki se zvrti ob resnih prizorih.
» Si se učila, Kaylin? « je popolnoma nedolžno vprašala profesorica ter pogledala skozi centimeter debele leče.
» Mislim ja... No, ne ampak... nekako sem mislila da znam. « je ubogljivo odgovorila številka 3 in si nervozno odščipnila obrobno kožico na njenem že zdaj ubogem palcu. Nikoli je ne izuči. Morda bi potrebovala nekaj pomoči? Takoj ob tej misli se okregam, da jaz ne ponujam pomoči. Jaz samo hlinim, da mi je mar.» No takole se bova zmenili prav? Popravljala boš naslednji teden, do takrat pa se le nauči. « ji je kar se da prijazno postregla z dogovorom, ter med tem pobrisala napačne enačbe iz zelene table.
» Prav. « je tiho odgovorila številka 3 in si njeno modro krilo popravila ter se pognala proti najini zadnji klopi. Malomarno se ji nasmehnem in hlinim, da sem si vsekakor oddahnila ob naslednji priložnosti.» Veš, kako sem bila živčna? Si moraš misliti? Skoraj sem umrla tam gor, prisežem, da sploh ne razumem te snovi. « je začela napletati Kaylin ter urno prepisovala moje odgovore. Najraje bi ji zabrusila, da me ne zanima in, da naj zapre že njeno trapasto gofljo a sem se že isti trenutek opomnila, da jo potrebujem. Samo še nekaj časa moram zdržati, potem se je lahko znebim. Za zdaj.
___
lp <3