Hej ho,
tu je že dugi del.


1.9.2030, London
Dragi dnevnik,
danes je dan, ko bom stopila skozi prag velikega londonskega konservatorija. Starša že veliko let menita, da je tole z opero le faza ampak jaz nisem prepričana v to. Že zelo dolgo si to želim in mislim, da bom le v tem srečna.
“Mama jaz grem!” Sem naznanila, ko sem stopila iz skromno opremljene sobe. Šla sem dol po stopnišču skozi vrata. Za mano je prihitela mama, visoka, naličena in lepo oblečena, kot vedno.
“Super Autumn. Veš, kaj se je zgodilo s teto Amelio.”
“Ja mami.” V tem je pritekel mimo pes. “Aaaaaaa mami daj ga stran!” Ja dragi dnevnik, bojim se psov in mačk nasploh. Ko sem bila majhna sem imela punčko. S teto sva odhajali iz operne predstave, ko mi je pes vzel punčko. Imela sem 5 let in še vedno se živo spomnim tega dogodka. Potem je pritekla mačka in me ugriznila tako, da mi je tekla kri. Ja dragi dnevnik, ti si med redkimi, ki to vedo.
“Kar gremo.” Odklenila je velik črn mercedes in mi odprla vrata. Usedla sem se na oblazinjen sedež in zaprla vrata. Mami se je tudi usedla in mi pomolila škatlico z orbitovimi žvečilnimi gumiji. Vzela sem enega in ga vrgla v usta.
“Mami.” Pogledala me je. “Kako pa je bilo, ko je šla teta Amelia sem?”
“Ja teta Amelia je bila zanimiv človek. Vedno je delala nekaj po svoje in ni je brigalo mnenje drugih. Vedno sem mislila, da je to le faza ampak sem jo res rada poslušala. Zanimivo, da si prišla vse do sem in nisi šla na vaje za dihanje.”
“Ja ravno o tem sem hotela govoriti s tabo.”
“Pa povej ljubica.”
“Ali lahko vzporedno obiskujem oboje?” Avto je nenadoma močno zavrl in mami ga je komaj spravila izven okolice ceste.
“Madona! To mi poveš v avtu, eno uro pred avdicijo! Kdaj si mi pa sploh nameravala povedati?”
“Povedati sem ti nameravala danes, saj sem mislila, da ne boš imela nič proti.”
“Odloči se za eno!”
“Zakaj pa ne za oboje?”
“No v takih trenutkih pa ženska potrebuje moškega.”
“Ne izogibaj se teme!” Vzela sem telefon in klicala očija.
“Hej Autumn.”
“Hej oči. Na zvočniku si.”
“Živijo Autumn in Ava.”
“Hej oči!” Sem mu odzdravila.
“Dober dan Adam.” Je rekla mami.
“Imam novice.”
“No raje pohiti.” Sem rekla.
“Sedaj bom s svojim kontrabasom cel dan igral v operi North.”
“Čestitke oči.” Sem rekla.
“Ali lahko delam vzporedno dva študija?”
“Seveda Autumn. Ne vem, zakaj ne bi. No lepo se imejte.” In je odložil.
“Prispeli sva.” Stopila sem pred mogočen Royal Academy of Music. Imel je res lepe rdeče-bele stene in mogočna vrata. Z mami za petami sem stopila v notranjost tega čudovitega konservatorija. Zagledala sem se v čudovito bel strop z raznimi poslikavami. Kar naenkrat pa sem se zaletela v visoko blondinko, ki je imela s sabo nekaj prijateljic, med njimi rdečelaso dekle.
“Pazi malo!” Je kričala name med tem, ko sem ji pomagala pobirati knjige.
“Oprosti Alice bi rekla.”
“Autumn daj pazi malo.” Je rekla mami.
“Kako veš, da mi je ime Alice?” Se je čudila blondinka.
“Na knjigah piše. Mimogrede veš kje je ravnateljičina pisarna?”
“Ja po hodniku levo.” Mi je rekla in se zahihitala. Sledila sem njenim navodilom in pristala pred vrati učilnice. Potrkala sem in vrata je odprla srednje visoka učiteljica srednjih let, ki je imela očala in jih je poravnala in se zastrmela vame.
“Kaj počneš?!” Je zavpila.
“Dober dan. Prišli sva k ravnateljici.” Sem ogovorila učiteljico.
“Kako prišli, saj si sama?!”
“Ni sama.” Se je oglasila moja mami.
“Ava?”
“Ja, jaz sem Ava Smith.”
“Jaz sem Abigail Jones.”
“Po vseh letih te je lepo videti.”
“Ava, kdo vaju pa je napotil sem.”
“Neka Alice.”
“Ah ta Alice. Ne prava vrata so tam.” Pokazala je na vrata na desni. Z mami za petami sem šla k ravnateljici. Sprejela naju je majhna obilna starka prijaznega obraza z dolgo črno obleko.
“Pozdravljeni, lahko pomagam?”
“Ja. Sem Autumn Taylor in ob devetih imam avdicijo pri ...”
“Pri gospe Brown. Seveda kar vstopita.” Odprla sem vrata in stopila notri. Tam naju je pričakala visoka gospa vitkega telesa in s strogim ampak prijaznim obrazom.
“Vidve sta verjetno Taylorjevi. Gospodična Taylor, ko boš pripravljena.” Postavila sem se na sredino sobe in odprla usta. Iz sebe sem spravila zvok, ki sem ga izoblikovala v lep zvok. Nato sem pela in o tem se počutila, kot da sem sredi gozda, v katerem mrgoli živali, ob meni je potoček in sem v središču med njimi. Ko sem končala sta obe navdušeno zaploskali.
“Autumn Taylor sprejeta si!” Je naznanila ravnateljica in mi namenila aplavz. Nasmehnila sem se in poljubila mami, vzela kovčke, ki sem jih spakirala in šla proti sobi v kateri naj bi stanovala. Tam pa sem srečala Alice.
“Ti si torej moja nova cimra.” Je rekla jezna. Skomignila sem in šla proti levemu delu sobe. Sedla sem na jogi in je nekaj zamijavkalo.
“Si slišala?”
“Le meša se ti.”
Zdaj imam večerjo, tako da uživaj,
Autumn, ki se boji živali


Hvala, če si prebral/a, komentiral/a ali všečkal/a.
Lepo se imejte,
Nixart