Kot si lahko predstavljate, se novice po šoli s 100 učenci širijo z bliskovito hitrostjo. Tako so že med odmorom za malico vsi radovedno pogledovali za Christianom in nemalokrat je za njim priletela kakšna žaljivka. Nasploh so se ga vsi izogibali, saj so bili mnenja, da je tihi in osamljeni fant morilec in psihopat. Druga novost, ki pa je bila mnogo prijetnejša, je bil nov par na šoli. Seveda so vsa dekleta zavidala Annabelli, kar nekaj fantov pa se je čudilo, kako jo je Marcu uspelo osvojiti v tako kratkem času. Za Annabelle so bili naslednji tedni polni sreče. Dopoldne pri pouku, popoldne pa z Marcom. Ob vikendih je hodila z Moni in Carol (tako je zdaj klicala Monico in Caroline) v bližnje mesto-včasih so šle nakupovat, včasih na sladoled… Tako sta minila dva meseca Annabellinega bivanja v Sivjem in ona je že malo pozabila na vse čudaške stvari, ki so se dogajale na začetku, pa tudi na mamino naročilo, naj poišče X in ga razvozla.
Bila je torej sobota in Annabelle je bila z Moni in Carol na avtobusu proti mestu. »Kaj bi danes počele?« je vprašala Carol. »Gremo v kino, menda vrtijo Werewolves don't die!« je vzkliknila Moni. Annabelle je začudeno pogledala, zato ji je Moni pojasnila: »A nisi prebrala knjige? Od N. N.! Scenarij je pa napisala H. G.! Moramo ga it pogledat!« In tako so šle v kino. Tam pa se je spomnila na Christiana in ko so se na poti domov pogovarjale o vsebini, ni vedela ničesar, saj je ves film razmišljala o svoji novi teoriji, da je Christian volkodlak in je zato hotel pojesti Josette. Bolj, ko je razmišljala o tem, bolj smiselno se ji je zdelo. Nato se je spomnila še na X, vendar za zdaj ni mogla na podstrešje, saj je teta Belle ves čas skrbela, da je bilo zaklenjeno. A v glavi se ji je porodila zamisel in takoj ko je prišla domov se jo je lotila uresničevati. Teto Belle je prosila, ali bi lahko na podstrešje spravila nekatera svoja stara oblačila, ki jih je prerasla. Teta ji je seveda ustregla in skupaj sta na podstrešje odnesli škatlo z oblačili. Škatla je bila res težka in ko sta jo končno odložili, se je teta Belle za trenutek usedla, da se je odpočila. Ta trenutek je Annabelle izkoristila, da je na tla, ob vratih položila majhen kos trdega kartona. Ko je naposled teta Belle zaprla vrata, je karton ostal vmes in vrata se niso zaprla. Tudi ko jih je na videz zaklenila, so ostala odprta in kakor hitro je teta šla stran se je Annabelle izmuznila noter in začela je brskati po skrinjah, tokrat mnogo natančneje kot prvikrat. S telefonom je poslikala zemljevid z majhnimi, rdečimi x-i. Tokrat je tudi prebrala vse časopisne izrezke o Edwardu Xellerju, saj je zdaj vedela, kdo je to. Ugotovila je, da je slaven zdravnik, kirurg in veterinar, ki se je poročil z neko Olivio Owler (prav tako veterinarko), posvojil štiri otroke in se kljub nadvse uspešni karieri v Ameriki preselil v majhno in zakotno vas - Sivje. Preiskala je tudi ostale zaboje in res je v tistem z starimi oblačili našla star dnevnik – dnevnik njene mame, začela ga je brati, a ko je prišla do tretje strani, je ugotovila, da preostanek dnevnika manjka- nekdo je iztrgal strani. Zadnje, kar je pisalo, je bilo, da je šla njena mama na študentsko izmenjavo v Los Angeles in tam nekoga spoznala. Nazadnje se je Annabelle lotila zadnjega zaboja, saj je bila prepričana, da je v njem preostanek dnevnika in morda še kaj, kar bi ji pomagalo pri iskanju skrivnostnega X-a. A zaboj je bil trši, kot je pričakovala, vanj je butala s kladivom, ga poskusila razžagati, a verjetno je bila predvsem zaradi svoje šibkosti in nespretnosti neuspešna. Ko je nazadnje obupala, se je odločila, da bo šla jutri na pohod po gozdu in poiskala točke na zemljevidu, označene s križci.

To je to za danes, upam, da vam je bilo všeč in da dva dela na dan nista preveč; vi kar komentirajte, lajkajte, predlagajte izboljšave... Kot ste videli, sem omenjala Werewolves don't die od No Name (to si tudi lahko preberete tukaj na Pilu). Če bosta imeli NN in HG kaj proti, bom pa ta del izbrisala, spremenila in ponovno objavila.
Lp,
Nena