neki na hiter, upam da vam bo usec ker men je zlo. pa uzivejte v branju :



Ko danes pomislim na tisto poletje, se najprej spomnim jezera. Ne trupla. Ne policije. Samo jezera.
Vse se je žačelo tik ob koncu šole, dnevi so bili daljši zato smo se s prijatelji končno lahko prosto družili. To je bilo še naše zadnjo skupno poletje preden gre vsak svojo pot, zato smo ga morali izkoristit. In zaupaj mi, izkoristili smo ga.

Najprej nas je bilo pet. Jaz, Laura, Tim, Matic in Klara. To se je spremenilo, ko se je Matic preselil. Noben ne ve zakaj se je selil, vse kar vemo je to da je nek dan izdal novico in iztega se ni razvilo nič posebnega. Matic je vedno bil najglasnejši, tista tiha podpora ki je vedno s tabo, ko je odšel se je vtis poznal. Sprva je bilo vse normalno, družili smo se, se šalili ampak med nami je bila nekakšna praznina, noben tega ni hotel priznati. Zato smo si našli nove načine preživljanja časa, vsak dan smo hodili v mesto, se peljali z kolesi, šli na igrišče. Nato smo dobili idejo, ki je vse spremenila. Tega dne se spomnim, kot da bi bil včeraj. »Ej, a bi šli z vlakom v Mokrovo?« je iz nenada vprašala Klara. »Tukaj nimamo nič za delat, že vse kar je možno naredit smo naredili« je dodala. Vsi smo se pogledali. Tim je spregovoril drugi: »kje boš pa dobila denar za vlak?« Klara se je pošalila in rekla: »skrili se bomo v stranišče, dokler ne pridemo do Mokrove!« Najprej tišina, potem pa skupen glas: »Okej!«

Na postajo smo prišli prezgodaj. Vlak je že stal tam in čakali smo nekaj minut, da se lahko pritihotapimo nanj. Ko smo prišli na vlak je bil prazen, umazan. Sedeži so bili premehki, kot pesek.
Po zvočniku se je slišal robotski glas, ki je napovedal odhod vlaka in postaje, kjer se bo vlak ustavil.
Mokrova je bila predzadnja. Vlak se je ustavil na postaji Brenje, vstopil je moški, katerega obraz nikoli nebom pozabila. Bil je visok, skoraj plešast, tak obraz ki ga vidiš samo na dokumentarcu o morilcih. Vsi smo se delali, da ga ne vidimo. Pretvarjala sem se da gledam skozi okno, a v resnici sem imela oko na njemu. Čez par trenutkov je moški odšel v drug vagon in vlak se je ponovno začel premikati. »Kaj je blo pa tole?« sem rekla skoraj preglasno. »Kaj? A tist moški?« me je vprašala Laura. »Ja, a nisi vidla kako je gledu v nas?« Pogled v njegovih očeh je bil temačen, kot nevihta na pomladni dan. »Dej, pust bogega tipa na miru, kaj ti je pa naredil?« je spregovoril Tim. Ja, mogoče sem res pretiravala. Po zvočniku je še enkrat počil robotski glas. Mokrovo. Končno smo prispeli, vsi smo stekli iz vlaka. Postaja je bila manjša kot v našem mestu. Okoli nas ni bilo ne duha ne sluha, le znaki ki so nas usmerjali proti jezeru.