Zdravo!
To je moja nova zgodba.
Imenuje se Poljub za lahko noč.
Upam, da boste uživali v branju.

˝Katarina, nekdo te želi videti! Mislim, da je tvoj fant.' , je zavpila mama. Ignorirala sem jo. Še enkrat se je zadrla : '' Katarina, pridi dol!''. Še vedno nisem šla. Naenkrat zaslišim jokanje. Mamino. Grem po stopnicah. Hodnik je temen, kot v kakšni grozljivki. Sliši se iz dnevne sobe. S telefonom si posvetim. Nič ne vidim. Zaslišim, da nekdo hodi. Takoj se želim obrniti, ker vem kaj bo sledilo. '' Vse najboljše '' , se zaderejo in zapojejo moji prijatelji. Takoj vidim ljudi iz mojega razreda, ki so veseli zame. Jaz pa nočem biti tu. Takoj letim nazaj v svojo sobo. Ampak je prepozno. Mama ve, da hočem iti gor in me zaustavi na stopnišču, ki je še vedno temno kot v kakšni grozljivki. Mogoče pa ima nož za hrbtom in samo čaka, da me lahko v miru ubije. Ampak ne, še huje. Hoče, da se grem družiti s svojimi sošolci. Obrnem se na mojih petah in grem v sobo. Če so me 15 let lahko pustili v sobi živeti, zakaj me ne morejo še malo. Verjetno se sprašujete, kaj je z mano narobe, da pobegnem s svoje rojstno dnevne zabave. Torej, jaz imam 2 sestri, eno mlajšo in eno starejšo za kateri pravi moja mama in oče, da sta srčici. Jaz sem pač middlechild, za katero po moje 14 let nista niti vedela, da obstajam. Vse se je spremenilo, ko je moja starejša sestra imela prizadeto zabavo in povabila vse iz njene srednje in brezvezne moje šole. Jaz sem šla v sobo. Oče in mama sta prišla nazaj videla zabavo in znorela. Verjetno se zdaj sprašujete kako sem jaz problem. No, bila sta absolutno jezna in potem sta videla mene kot največjo ubožico, ki pač nima družbe in me poslala k psihiatru. Zato, ker nisem šla na bedasto zabavo. Na kateri bi bila kregana. Ampak to še ni vse. Sestri sta se delali tako norca. Psihiater pa je bil idiot. Odločila sem se da pobegnem. Ampak kam? Noben se ni družil z mano, kaj šele, da bi kdaj komu kaj zaupala. Zato pač nisem šla. Kasneje sem se odločila za samomor, ampak sem hitro ugotovila, da nisem dovolj pogumna ali pametna za to. Zato sem se odločila, da se grem rezat, ampak me je skoraj kap, ko me je učiteljica poslala k svetovalni. Ta je dala predlog, da me dajo v ustanovo za ljudi s problemi. Starša sta se takoj strinjala. To pa predvsem zato, ker sem dokaj malo dekle s temnorjavimi lasi do ramen, veliko jem in nočeta imeti treh otrok. Oblačim se bolj baggy in potem vsi mislijo, da sem prizadeta. Ne bom lagala saj sem vesela, da ne rabim gledati svojih prizadetih sester, ampak raje sem doma v sobi, kot da sem nekje kjer je kar nekaj dejansko posebnih ljudi. Moja ''cimra'' se je rezala in bila hujši emo kot moj sošolec. Zdaj, ker je moj 15. rojstni dan me je mama vzela za dva tedna domov. Zato je povabila vse ljudi, ki jih poznam. Nočem biti tu. Naenkrat zagledam Davida. To je moj najboljši prijatelj. Kot brat mi je. Sicer je dve leti starejši ampak mi je vseeno. On je 3. letnik jaz pa 9. razred. Opazil je, da sem ga opazila. Prišel je do mene in me poljubil.

Šolka <3