Hitri koraki. Rahlo pihanje vetra. Nežno migotanje sončnih žarkov skozi zavese.
Previdno odpre oči, čisto so zlepljene. Ozre se naokoli in potipa za budilko. 8.43. Šment, mama bo znorela. Hitro zbrca deko iz sebe, se spravi iz pižame v čiste obleke in steče na hodnik.
“Kje si bila? Si spančkala? Pa ne da se še med poletjem ne boš naspala? Če si zaspana, pojdi že enkrat prej spat!” zakriči mama.
“Ja, mama.”
“Ja, mama?! Malo bolj se boš morala potruditi!” zakriči in prezirljivo pogleda Niko. Nika ostane tiho, in si misli, da jo bo tokrat res konec. Zakaj ravno ona?
“No, boš kaj povedala?! Ah, veš kaj, danes moram po opravkih, tako da se nimam časa ukvarjati še s tabo, ti razvajena rit!” še zakriči mama, pograbi torbico, sunkovito odpre vrata, odvihra iz stanovanja in za seboj zaloputne vrata.
Še nekaj časa stoji tam, gleda v vrata in premišljuje, kaj se je ravnokar zgodilo. Stala je tam, še bosa, z lasmi na vse strani. Zdelo se ji je, kot da še sanja — a vrata so bila res zaloputnjena. Ko je z mislimi bila že daleč stran, so se vhodna vrata nenadoma spet sunkovito odprla.
“Ob petih se vrnem, glej, da se bo stanovanje takrat svetilo!” zakriči mama, in preden bi lahko Nika kaj rekla, je že ni več.
Vrata spet zaloputnejo, in tokrat Nika hitro skoči k njim in jih zaklene. Saj ne, da bi to zaustavilo njeno mamo. Samo neke vrste psihološki občutek varnosti je.
Previdno odmakne zaveso iz okna, in pokuka enajst nadstropij dol v svet, ki živi naprej, tako kot vsak dan, brez da bi vedel, kaj se dogaja v tem stanovanju. Opazi mamo, ki je ravno stopila iz bloka, in se ustavila pri vratih. Videlo se je, kako je naredila globok vdih in si na obraz nadela masko gospe popolne, tako kot vsak dan.
Blagor zunanjim ljudem. Oni poznajo samo dobro različico njene mame. Nikoli se jim ne bo treba soočiti z takšno mamo, ki jo vidi ona. Nikoli ne bojo rabili niti pomisliti na to, kaj bi se v tem stanovanju dogajalo.
Ko se njena mama vsede v avto in odpelje, Nika previdno spusti zaveso nazaj čez okno. Gre do kopalnice. Klik, prižge luč. Umila si bo obraz. Pride do umivalnika, in se nasloni nanj. Z rokami se upre nanj in se nagne naprej. Pogleda samo sebe v oči. Pripre oči. Pogleda postrani. Odpre oči. Sinje modre. Čudovita barva. Popoln majhen nos, rahlo zakrivljen navzgor. Pegice. Pegice povsod. Dolge trepalnice. Valoviti lasje.
Odtrga pogled iz odseva in se sesede na tla. Z glavo se nasloni na umivalnik zadaj in globoko izdihne. Psihologinja na njihovi šoli je rekla, da naj bi to pomagalo. Ne pomaga. Nič več ne pomaga. Začuti še večjo praznino. Čudno, kajti kako jo lahko praznina stiska? Pa jo.
S pogledom drsi čez kopalnico. Pogled se ji ustavi na deodorantu, ki že pol leta sameva v kotu omarice. Ni bil kateri koli deodorant, bil je očetov stari deodorant. Previdno se približa omarici, vzame deodorant ven in globoko vdihne. Roke se ji zatresejo. V očeh se ji naberejo solze, parkrat pomežikne potem pa zapre oči. Solze ji drsijo po licih. Joka čisto tiho, skoraj neslišno.
Ta vonj. Očetov vonj. Včasih je imela kopalnica vonj po tem. Cela hiša je imela vonj po tem. Ne pa po praznini.
Videla ga je. Bolj jasno, kot je želela. Ni želela. Videla ga je, kako se je sprehodil po stanovanju brez majice, odprl omarico in se namazal z deodorantom.
“Spet oba z Maksom preverjata, če si nanašam deodorant! Seveda si ga, saj je to strup za smrdečke!” je prijazno rekel oči majhni pegasti Niki.
“Ne, samo Maks je gledal!” je hitro rekla majhna Nika.
“Pa kaj še, videl sem, da si špegala!” se je zarežal devet letni pegasti Maks.
“Saj vama je dovoljeno gledati, pegasta pobalina!” je v smehu rekel oči. “Le nikomur ne povejta, to je naša mala skrivnost!”
Zdaj tam ni bilo njega, in ni bilo Maksa. Nobenega ni bilo tam. In nobenega tudi tam več ne bo. Samo še praznina, kopalnica, ki skoraj razpada, kot omare poln pajčevice in očetov stari deodorant.
Previdno se pobere, lica ima čisto mokra od solz. Opazi, da jo mrazi in da je njena koža polna kurje polti. Oči jo pečejo. Počasi se privleče do svoje sobe in pograbi svoj telefon. Razpoka desno spodaj. Steklo odstopa levo zgoraj. S prstom zdrsi čez razpokice na telefonu. Vredu je. Hitro odklene telefon in pokliče svojega brata.
“Odšla je. Do petih je ne bo. Pridi,” reče.

_________________________
evo, nou deu.
isk ja da vam povem da to hočm napisat tut k neke vrste knigo, pač i mean tko ne sam kt zgodbo.. zato se tut ne razvija tk hitr yk.
also kak se vam kej zdi nika? tk ni še čist opisana. u have to get to know her<3