Živjo!

No, pozdravljeni v novi zgodbi! Najbrž že kakšne pol leta nisem pisala nobene... Hja, izgubila sem navdih in veselje do pisanja, ampak nikoli ni prepozno za nov začetek! Uživajte, lysm <3

**********


Moje ime je Amber. Hodim v 8. razred osnovne šole. Rada pojem in tečem. Delujem kot običajna najstnica, kajne? Ampak nisem. Nekaj na meni ni normalnega. Nekaj, zaradi česar me ima mnogo ljudi za pošast, za nezemljanko, za robota. Rodila sem se brez rok.
Odkar pomnim, je moje življenje drugačno in neobičajno. Starši so me hoteli poslati v šolo za otroke s posebnimi potrebami, ampak jim nisem dovolila. Zato se šolam na navadni osnovni šoli, kot običajen otrok. Ampak jaz niti slučajno nisem običajna. Namestno da bi pisala in risala z rokami kot ostali otroci, moram to početi z nogami. Namesto da bi jedla z rokami kot ostali otroci, moram jesti kot psi. Namesto da bi počela karkoli kot ostali otroci, moram to početi kot jaz. Čudakinja brez rok.
Prvih nekaj let v šoli mi je bilo res hudo. Otroci so bili takrat še nezreli in pogosto sem dobivala nesramne pripombe o svojem izgledu. Zdaj je že malo bolje. Sem pa postala v teh nekaj letih mnogo bolj občutljiva. Kot majhna deklica si teh stvareh niti nisem tako jemala k srcu. Trenutno pa me prizadane vsaka najmanjša beseda. Ampak nikoli mi ni bilo žal da hodim v navadno šolo. Nikoli.
Pravzaprav mi gre že na živce da me vsi kličejo "otrok s posebnimi potrebami". Imam enake potrebe kot vsi ostali. Rabim hrano, pijačo, dom, družino, toploto, prijaznost. Vbistvu sem taka kot vsi ostali. Nekako.

"Amber, zbudi se!" zaslišim glas. Odprem oči in zagledam mojega malega bratca Liona. Nasmehnem se mu. Z Lionovo pomočjo posteljem posteljo in se odpravim na zajtrk. Spodaj sta že očka in mami.
"Ali boš palačinke?" me vpraša očka in pogleda iznad časopisa. Pokimam mu. Na krožnik mi položi palačinko, jaz pa nanjo namažem marmelado, seveda s pomočjo nog. Palačinko narežem na majhne koščke, da jo lažje pojem. Ponavadi za obrok porabim enkrat več časa kot ostali, zato moram vstajati bolj zgodaj kot bi sicer. Preden grem v šolo, si še umijem zobe (z jezikom sem se naučila zobno ščetko premikati od zoba do zoba) in se oblečem (pri tem mi pomagajo vsi deli telesa. Moj outfit so bele kavbojke, dolga roza majica in roza balerinke. Kot nalašč za prvi spomladanski dan). Ko se do konca pripravim, stečem v šolo. Saj ne, da bi zamujala, ampak, kot sem že povedala, obožujem tek.

Prvo šolsko uro imamo glasbo. Obožujem glasbo. Učim se igrati klavir. Kako, se sprašjete. Z nogami, seveda. Vbistvu veliko stvari delam z nogami. To so kot moje nadomestne roke.

Drugo uro imamo slovenščino, potem matematiko in biologijo. Zadnjo uro imamo šport. Tudi šport imam rada. Ponavadi na začetku ure najprej tečemo. Tokrat na žalost nismo. "Učenci, imam pomembno novico..."

**********

To je torej prvi del. Se opravičujem, če je bil zelo dolgočasen... Kmalu bo postalo zanimivo :). Komentar in lajk bi mi pomenila zelo veliko, saj me vaši spodbudni komentarji vedno spodbujajo da pišem naprej <3.
Lysm:revolving_hearts::revolving_hearts:
Power Girl