“Kai! Svet starešin te kliče!” Me iz roba vadišče kliče Amari. Ozrem se in jo zagledam kako mi maha. Temni lasje spleteni v kitah so ji plapolali okoli telesa. Svojo torbo s knjigami pa je kot vedno imela spravljeno ob boku. Težko je bilo ostati jezen na sebične starešine ob njej. Meč semsi pospravil v nožnico in se odpravim proti njej.”Kaj si pa zdaj želijo” Začnem a me že prekine “ Hitro, hitro nimave časa za pritoževanje!” Povleče me za seboj do najinega prebivališča. “ Hitro se uredi nimave časa." Ponovi preden me je pustila samo v preoblačilnici. “ Čas je samo številka” sem ji še zavpil čeprav dvomim, da me je slišala.
Čeprav je čas le številka starešine niso vesele zamudnikov in njihove težave z nasploh vsem tudi ne. Iz omare sem vzel obleko, ki jo je potrebno nositi pred Svetom. Očitno bodo umrli v bolečini če te vidijo v kavbojkah in o moj bog , navadni majci! Obleko sem držal ob meni in so jo zamislil na meni. Izgledala je malo dekliška. Na srečo to zame ni problem. Predstavljal sem se kot punca in ta-da! V svojem novem telesu sem se počutila dosti boljše z svetim oblačilom. Mogoče si misliš “KAAAJ?” no zate imam pripravljen odgovor. Sem spremenjevalka oblike! Tukaj gori v Nebesih, ( Ja teh Nebesih!) imamo vsi nadnaravne moči. Tudi Amari. Ona nadzoruje vodo.
Pogledala sem se v ogledalo in si popravila lase.Blond ni ravno iztopala proti beli obleki zato sem si jih enostavno spremenila v črne. Edino nad čim nisem imela nodzora so bile moje oči. Ena je bila povsem črna druga pa se je zlato svetlikala v kontrastu.
Potrkala sem Amari ki je iztopila iz svoje sobe v podobnem oblačilu. Kitke si je spela, njena temna koža pa je lepo izstopala. Skupaj sva se odpravili do Sveta kjer bodo zagotovo veselo sprejeli svojo “najljubšo” osebo.


V pisalnici sem prvič in jo šele preizkušam, ta del pa kot neke vrste trailer. Pls povejte če vam je zgodba všeč in če želite nadaljevanje!:slight_smile: