Z Lili sva se zelo ustrašili in stekli v mojo sobo. Nato sva po petih minutah šli pogledat v kuhinjo, če krožniki še lebdijo. Niso več lebdeli. Ampak so ležali razbiti po celi kuhinji. Po dolgem pometanju sva v sobi razmišljali, kako so lahko krožniki lebdeli. Niti malo se nama ni sanjalo. Potem sem se spomnila, da sta nama zapestnici utripali, ko so krožniki lebdeli. Nato sva mislili na samo eno stvar. Ta misel je bila, da sta nama čarobni zapestnici dali čarobne moči. Vse možne moči sva preizkusili. Tudi lebdenje. Ampak čisto nobena čarobna moč ni delovala. To pa najbrž zato, ker nisva imeli nadeti zapestnici. Rekli sva si, da si jih bova nadeli. Ko sva to storili, sta zapestnici sami od sebe začeli utripati. Takoj sva poskusili lebdenje in nepričakovano je začela lebdeti pisalna miza. Ko sva dali roke ob telo, je lebdenje nehalo. Miza se je spustila na tla in se prevrnila v vodoravno lego. Na žalost je Lili rekla, da jo je klicala mama in ji rekla, da mora iti. Objeli sva se in si obljubili, da zapestnic ne bova nikoli več sneli ter rekli, da se vidiva jutri v šoli. Ampak kar naenkrat so naju posrkala magična vrata.