Kot, da bi se čas ustavil. Oblaki nehali potovati po neskončnem nebu neznano kam in ptice obstale v zraku, kot da gravitacije sploh ne poznajo. A bila je tu. Prav ta gravitacija, ki me je vlekla k dnu. Zamislim se, da nisem ptica in ne morem kar po želji razpreti kril in poleteti v zdaj že nočno nebo. Nisem metulj ali muha, ki mu je ta situacije že popolnoma nekaj vsakdanjega. Sem le človek. Človek, ki ni imel pameti in se je pognal v prepad. Zdaj ni več poti nazaj. Ni več možnosti da preživim. Četudi sem to mislila že prej, pa sem preživela, sem zdaj prepričana, da bom umrla. Prepad je preglobok. Izdihnem še svoj zadnji dih, preden se zavem, da nikoli več ne bom videla sončne svetlobe. Nikoli več se spominjala in razmišljala. Postala podoba, ki se ne zaveda da je.

Isti trenutek začutim trda tla pod nogami. Priletim s tako silo, da mi zagotovo zlomi nekaj kosti, če ne celo več. Pred sabo zagledam belo svetlobo in slišim klice v posmrtni svet. V svet mrtvih. Sledim klicem in svetlobi ko se nenadoma ne zavedam ničesar več.

»Beya? Beya?« zaslišim glas, ki me predrami iz omotičnega spanca. V oči mi zareže sončna svetloba. Takoj ugotovim, da nisem več pri pečini. Povsod je le kot sneg bela stelja. Kraj, ki ne obstaja. Sončni žarki prodirajo skozi oblake in ustvarjajo čudovit lesk.

Pred sabo zagledam žensko svetlih las. Oblečena je v dolgo svetlo tuniko in ob sebi drži zlato palico. Obrne se proti meni. Njene zgubane ličnice se raztegnejo v širok nasmeh. »Tukaj si!« Ozrem se za sabo, če slučajno govori komu drugemu. »Tebi govorim, Beya.« se nasmehne in pomigne naj pridem bližje.

Negotovo a vseeno se pomikam k njej. Ob tem si cel čas ogledujem okolico. »Si v redu, Beya?« Izdihnem in zajamem globok vzdih. »Ne, nisem! Najprej mi umrejo starši, potem padem čez prepad, potem me neznanka ogovarja, kot da sem njena dolgo izgubljena vnukinja in na koncu mi rečete Beya? Kdo za vraga je ta Beya? Ime mi je Maya!« Ženska izdihne in se le nasmehne. Pokaže njene bele zobe in nadaljuje skrivnosten govor. »Izgleda, nisi še izvedela.« Še vedno negotovo in malce prestrašeno jo vprašam. »Česa?« Počasi se premika v krogu in jaz za njo. »Ko bo pravi čas, boš izvedela. Za zdaj reciva le, da še nisi pripravljena na smrt.« Vzdigne roke in izgine v meglici oblakov. Pred mojimi očmi se spet močno zasveti in znajdem se na dnu prepada.

Izgledale so kot sanje, a hkrati tako resnične. Kot privid, a sem jo čutila. Čutila, da je tam. Sem umrla? Kaj je mislila s tem, da moram izvedeti resnico in nisem pripravljena na smrt? In kdo za vraga je ta Beya?! Misli se mi premetavajo in poskušajo razvozlati najtežja vprašanja. Možgani so se mi dobesedno ustavili. Četudi sem se še tako trudila, nisem in nisem morala razvozlati odgovorov. In tisti list. Tisti prekleti list.

Sedim na sivem kamenju prekritem z mahom. Vsa se tresem od preteklih dogodkov. V misli mi spet stopi besedilo na zažganem listu, zaradi katerega sem padla v prepad. »Vidim te. Vsak tvoj korak. Nimaš možnosti. Nikoli, ampak res nikoli ti ne bo uspelo, Beya. Ne boš nas uničila. Mi bomo uničili tebe. Zato se pripravi, tvoj čas se izteka.« Zmrazi me, pa čeprav ni vetra.

Z rokami si pomagam vstati. Kot oporo uporabim bližnjo palico, ki se je kar od nekje prikazala. Noge se mi tresejo pod težo telesa. Razumljivo, glede na to, da sem padla približno 50 metrov globoko.

Ko vsaj približno ulovim ravnotežje, se razgledam po okolici. Tam ni nič živih bitij, le jaz in … jama. Temna in srhljiva jama se mi prikaže pred oči. Kot, da bi me vlekla z magnetom se sprehodim do njenega vhoda. Ne vem zakaj, ampak mislim, da je to edina rešitev.

Slišim vsak svoj korak ko stopam po skalnati 'poti'. Ampak pogleda in hoje ne morem odvrniti od jame. Ko moj pogled že zajame tema, še vedno hodim. Nekam v notranjost te temačne, srhljive jame. Priznam, tudi mene je strah, ampak nekaj me kliče vanjo. Kot nevidna sila. Mogoče je to ista ženska kot prej?

Kar naenkrat se ustavim, kot da bi ta kraj iskala in vedela da sem prispela na cilj. Čeprav je temno, še vseeno poskušam pogledati kje točno sem. Isti trenutek ko obrnem pogled na desno, na vratu začutim pekočo bolečino, ki me vrže po tleh.

:point_right:Začenjamo z novim poglavjem! In ta je posvečen prav posebni osebi, ki zgodbo spremlja in me razveseli s svojimi komentarji. Hvala ti *roza* JustLilly *roza*! To poglavje je zate, v zahvalo za vse lepe pohvale:kissing_heart:.
Upam, da vam je bil ta del všeč in ste uživali v branju. Neskončno bom vesela lajkov in komentarjev, ki me ženejo naprej. Bi pa prosila, da se v tem delu v komentarjih zglasijo vsi moji bralci, tudi tisti, ki zgodbe ne komentirajo. Le da vidim, koliko imam rednih bralcev:kissing_closed_eyes::point_left:
Vaša dg