"Kako to misliš dolg dan?" sem vprašala babico. "Saj je vendar vikend!" "Ne zate" mi je babica mirno odgovorila. " Edina od *b*Wickedovih*b* si, ki še ni imela obreda! Pohiti!" "Kje so ostali?" sem vprašala. "Naju že čakajo" Okej, zdaj pa sem že čisto nora! Začeli sma zajtrkovati. Jaz sem jedla kosmiče, babica pa kašo."Kje naju čakajo?" sem jo vprašala, da bi pregnala smrtno tišino. "Boš videla" je odgovorila in pozajtrkovali sma v smrtni tišini. Ko sma pozajtrkovali, sem se šla preobleči v svojo najljubšo obleko. Bila je elegantna in staromodna a hkrati moderna. Tudi babica si je vzela eno prav elegantno. In sva šli. Nevem točno kam, saj sem samo sledila babici. Nato sma se ustavili pred gozdom. Babico sem vprašala, zakaj sma se tukaj usatvili. "Ti pokažem" je rekla. "Glej, da ne pride nobeden avto". Pokimala sem in pogledala v obe smeri. "Čisto je". Babica mi pokima nato pa vstopi v gozd. Kar naenkrat je izginila! Pomela sem si oči, da bi se prepričala da to ni še en mora. A ni bila. Nekaj minut sem gledala v gozd. Nato sem skočila. Šele v zraku sem se zavedala, da se nisem odrinila dovolj in BUF! Pristala sem v trnih, ki so rastli malo pred gozdom. Bila sem malce krvava po rokah a kajkmalu se je mimo pripeljal avto. Voznika sta izstopila in mi očistila rane. Nato je prišel še nekdo. Bil je velik in star približno kot jaz. Pogledal me je na malo smešen način jaz pa sem mu odkimala. Voznikoma sam se zahvalila, nato pa so nadeljevali svojo pot. Ko sem se prepričala, da nikjer ni dobenih avtov sem skočila in ja, tokrat uspešno. A nisem pristala v gozdu. Bila sem v majhni hišici. Tam so bili vsi ostali. "Kje si bila tako dolgo?" me je vprašala mama. "Oprosti ampak...." "Več o tem bomo doma" me je prekinil oče. Izgledal je nestrpen. "Lahko začnemo?" Vsi so prikimali.
"Kje sploh smo?"
V...........
*i*(se nadaljuje...)*i*
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Hoj!
To je današnji del!
Vem, da sem rekla da objavim še slike ostalih a nisem imela časa.
*i*Prisežem*i*, da v 3. delu.
Lepo bodite,
Booky
"Kje sploh smo?"
V...........
*i*(se nadaljuje...)*i*
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Hoj!
To je današnji del!
Vem, da sem rekla da objavim še slike ostalih a nisem imela časa.
*i*Prisežem*i*, da v 3. delu.
Lepo bodite,
Booky
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super zgodba!
Napeto dogajanje...:smiling_imp:
Se že veselim 3.dela ne končaj in nadaljuj saj je zelo zanimivo!!!:sparkles::clap:
Napeto dogajanje...:smiling_imp:
Se že veselim 3.dela ne končaj in nadaljuj saj je zelo zanimivo!!!:sparkles::clap:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Vedno bolj zanimivo... bravo!:clap: Samo malce res čisto malce me zmoti, ko napišeš "sma", ker se prav reče "sva". To ni kritika, samo povem :) Drugače pa je zgodba odlična!:heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super!
Spremljam.
Komaj čakam naslednji del.
Spremljam.
Komaj čakam naslednji del.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super! Spremljam in komaj čakam nov del te svetovne zgodbe! :kissing_heart::hugging:
1
Moj odgovor:
Sram me je
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Stiska in ne znam se odpreti ljudem
Zadnje čase doživljam zelo veliko stisko zarafi pritiska v šoli saj mi nič več ne gre zato so thdi moji treningi odbojke slabši. problem je ker vedno ko se poskušam pogovoriti z ljudmi o mojih čutvih se potem počutim zelo ashamed in me je sram in to obžalujem. zgodilo se je, da sem se zelo slabo počutila na treingu odbojke in je to trener opazil in me vprašal kaj je. vsedla sem se in se z njim pogovarjala in mi je svetoval in pomagal in zdaj se počutim cel čas sramotno pred njim. zahvalila sem se mu 3x a vseeno me je sram in ne vem zakaj samo čudno je, zvija me v trebuhu ker sem mu to povedala. ne vem kako se naj soočim z njim. odbojko treniram zdaj drugo leto in dejansko nikoli nisem izvedela kdaj ima rojstni dan tako da kak je normalen način da vprašam kdaj ma rojstni dan ko bom na samem z njim da se mu zahvalim nekako?
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(38)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(57)
Nič posebnega , že vse vem.
(20)



Pisalnica