Ojla :sunny:,
sorry ker dolgo nisem napisala novega dela. no upam da vam bo všeč.
:warning:Kri, udarci:warning:



Zbudila sem se z mislijo na prejšni večer. Bil je čudovit, a je kar naenkrat so priplavale misli s Jeffreyem. Upala sem da jih ne bo. Ampak so. Uničile so mi cel dan, a mogoče niso krive one.
Oblekla sem se, pojedla zajtrk in odšla ven.
Blizu moje hiše sem videla Jeffrey. Že od daleč se je videlo da je nekaj narobe. Nekaj močno narobe.
"Kaj je narobe s tabo?!?! Bila sva zmenjena ob 10.00! Zdaj je 10.00 in nisi pred mojo hišo!!! In misliš da ne vem?! Misliš da vem na tvoj skrivni zmenek. Uuuu, potem se močno motiš."
Bila sem tiho. Kako je izvedel? Zakaj je izvedel? Bila sva skrita. Ni se naju videlo iz vasi. Samo če si šel v gozd se naju je videlo.
"Zakaj si tiho?!?! Ne boš nič rekla?!!" Vpil je. Zelo je vpil.
"Jeffrey, greva lahko nekam drugam? Ljudje gledajo."
"Pa naj gledajo!! Sama si naredila napako. Dobila boš. Močno, močno da si boš zapomnila!"
"Jeffrey, nehaj!!! Ne moreš ne ustrahovati!!! Dovolj te imam!!" Zakaj sem to rekla? Zakaj sem to zaupila? Zakaj sem tako neumna?
"Kako prosim?"
Stekla sem stran. A nisem tekla dolgo. Padla sem. Nisem mogla več. Nekaj me je v nogo. Pogledala sem na nogo. Kri, rdeča, topla kri. Pogledala sem navzgor in videla Jeffreya z nožem v roki.
Smejal se je. Bilo mu je zabavno gledati kako trpim.
Jokala sem. Ljudje so gledali. A nihče ni nič storil. Pogledala sem v tla. V mrzla tla. Naenkrat sem zaslišala kot bi nekdo nekoga udaril. Močno udaril. Pogledala sem proti smeri kjer je bil Jeffrey. Videla sem Alexa. Stal je pokončno, poln besa. In vedela sem Jeffreya. Opotekal se je. Držal se je za nos. Videlo se je malo krvi. Alex je stekel do mene.
"Jackie, si vredu?"
Odkimala sem. Nisem mogla govoriti. Gledala sva se iz oči v oči. V trenutku je en par oči nehal gledati druge oči. Alex je padel po tleh. Hudo je padel, na roko. Zaotekla mu je. Ni je moral premikati.
"Jeffrey, pusti ga pri miru! Prosim!"
"Prav, ti pa pridi z mano. Tvoji bodo slišali."
Pogledala sem Alexa. Bolela ga je. Hudo bolečino je čutil. Žal mi je bilo. Če se ne bi drla na Jeffreya, bi bilo vse uredu. No vsaj z Alexom bi bilo vse uredu.
Komaj sem prišla domov. Odprla sem vrata in videla jezen obraze staršev.
"No, vidim da si jo ti že zadosti." Je zlovešče rekel oče.
"Ja, mislim da." Seveda, se je Jeffrey strinjal.
"A je ne bi še ti, dragi?" Dragi? Mama. Všeč ji je bilo da sem bila tepena. Jezna sem bila nanjo. Jezna sem bila na cel svet.
"Uredu je, pustimo jo. Naj ima danes privilegij." Nisem mogla verjeti očetovim besedam. Privilegij?
Od šepala sem v sobo. Na rano sem si položila hladno krpo. Z robčki sem si obrisala kri, ki je stekla že do gležnja. Zakaj jaz? Med vsemi ljudmi na svetu moram ravno jaz živeti takšno življenje. Jokala sem. Nisem odlaša na večerjo. Nato zaspala. Zbudilo me je trkanje na okno. Nisem razumela kako je lahko kdo trkal , ko pa sem v zgornjem nadstropju. Pogledala sem skozi in v temu videla Alexa. Metal je kamne. Pogledala sem na telefon. Ura na njem je kazala devetintrideset minut čez polnoč.
Potiho sem odšla ven.
"Kaj delaš tukaj?" Sem mu zašepetala
"Pogledati sem te prišel. Si vredu?"
"Sem, kaj pa ti?"
"Samo zvita je." Nasmehnila se je. Ne vem zakaj sem to naredila. A ni mi bilo žal. Poljubila sem ga. Poljub ni bil dolg. Bil je pa prijeten.
Nasmehnila sem se in on se je meni. Stekla sem v svojo sobo in mu pomahala. Nato sem samo še zaspala in upala da me ne zbudi še kdo.