Pisalnica
Hojla! Spet nov del in upam ,da vam bo všeč!
OLLIVER
Ne morem. Ne morem. Pozabil sem, da sem se onesvestil tako kot ona. Ko je odšla na robu solz se nisem moral več zadržati. Nikakor. Po licu so mi spolzele solze. Ne morem je pustiti takšne. Ampak, če bova samo prijatelja potem spet ne bo v redu saj bova potem samo hotela spet v zvezo tega pa ne morem. Enostavno ne vem kaj naj naredim zdaj! Ljubim jo. Ampak problem je……, ker je ne smem. Moje življenje je zgrajeno na temeljih, ki govorijo, da ne smem biti zaljubljen v punco, ki jo ljubim za vse na svetu. To bom moral spremeniti. Ali spremeniti spor z družinama ali se jim postaviti po robu. Če sem takle šele po eni uri odkar sem jo zapustil potem takšen ne bom zdržal dolgo. Kako jo pogrešam. Žre me misel, da ne bo več nikoli pocukranih pogovorov z njo, sprehodov po parku, sobotnih piknikov in vsega kar sem počel z njo. Vanjo sem zaljubljen že od 7. razreda. In zdaj v devetem sem jo zapustil. Samo 3 leta? In kaj je prišlo vmes? Družinski spor. Tole bo treba rešiti. Ne morem ostati tak celo življenje. Joj kako jo pogrešam. Še nekaj solz se je prelilo iz mojih solznih kanalov in nikoli v življenju še nisem bil bolj nesrečen. Nikoli.
CHARLOTTE
Na hodniku sem se vsa v solzah odločila, da se odpravim domov. Komaj sem se spravila na noge potem pa odšla. Celo pot sem razmišljala samo o njem. O najbolj srečnih trenutkih, ki sem jih doživela z njim. Vsi poljubi v parku, vso držanje za roko, vsi najgloblji pogovori…Čisto vse. Spet sem dobila tisti občutek, da bom omedlela a sem se pravi trenutek naslonila na bližnje drevo ter trikrat globoko vdihnila. Spet sem se počutila kot, da se bom vsak hip razjokala.
Ko sem prišla domov me je tam čakala mama. Moja mama je bila prijazna in ljubeča ter odlična mama. Ni bila zatežena ali nadležna ali nesramna. Bila je mama kakršno si želiš. Takoj, ko sem odprla vrata me je prišla objet. Ko je ugotovila, da je z mano nekaj narobe me je hitro vprašala, če je vse v redu. Takrat nisem odgovorila ničesar. Videti je bila malce zaskrbljena. Še enkrat me je vprašala jaz pa nisem odgovorila ničesar. Preprosto nisem mogla govoriti o tem. Ker, če bi potem bi se spet onesvestila. Enostavno o njem ne morem spregovoriti z njo. Ne morem in tudi nočem. Hitro sem odšla v mojo sobo ter se ulegla na posteljo. Takoj so mi po licih spolzele prve solze, ki sem jih zadrževala že cel dan. Enostavno jih nisem morala več zadrževati v sebi. Morale so na plano, če ne bi se samo spremenile v večjo žalost in tesnobo. Spet sem začela razmišljati o njem. Najini trenutki v parku, na poti iz šole, v šoli… Enostavno je ampak hkrati tako težko. Zaljubljena sem v njega in on vame kako vse na svetu. Njegovi starši so vedeli, da se druži z mano moji so tudi nekaj začeli slutiti, daje nekaj med nama… In res je. Ljubezen je med nama. Potem pa, ko se sem zraven vpletejo starši se vse uniči. Potem se vse zakomplicira. Spor med najinima družinama se vplete v ljubezen in potem se tista prava ljubezen spremeni v prepovedano. Enostavno je ampak hkrati težko. Ljubezen je enostavna stvar dokler se med njo ne zaplete še kaj. To filozofija mi gre vedno bolj na živce. Zakaj ljubezen ne more biti bolj enostavna. Zakaj moramo zaradi nje trpeti. Tako kot zdaj jaz. In spet se mi je čez misli spustil Olliver. In takrat so se še zadnje solze počasi spustile po mojih licih. Takrat sem zaprla oči ter zaspala…
Upam,d avam je bilo všeč! Ne pozabite lajkati in komentirati. Bi lahko dosegli več kot 15 lajkov? Res vam hvala, da ste prebrali in si vzeli čas!
Lepo bodite! LYSM
pilovka99:stuck_out_tongue_winking_eye::wink::grin::heart_eyes::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
OLLIVER
Ne morem. Ne morem. Pozabil sem, da sem se onesvestil tako kot ona. Ko je odšla na robu solz se nisem moral več zadržati. Nikakor. Po licu so mi spolzele solze. Ne morem je pustiti takšne. Ampak, če bova samo prijatelja potem spet ne bo v redu saj bova potem samo hotela spet v zvezo tega pa ne morem. Enostavno ne vem kaj naj naredim zdaj! Ljubim jo. Ampak problem je……, ker je ne smem. Moje življenje je zgrajeno na temeljih, ki govorijo, da ne smem biti zaljubljen v punco, ki jo ljubim za vse na svetu. To bom moral spremeniti. Ali spremeniti spor z družinama ali se jim postaviti po robu. Če sem takle šele po eni uri odkar sem jo zapustil potem takšen ne bom zdržal dolgo. Kako jo pogrešam. Žre me misel, da ne bo več nikoli pocukranih pogovorov z njo, sprehodov po parku, sobotnih piknikov in vsega kar sem počel z njo. Vanjo sem zaljubljen že od 7. razreda. In zdaj v devetem sem jo zapustil. Samo 3 leta? In kaj je prišlo vmes? Družinski spor. Tole bo treba rešiti. Ne morem ostati tak celo življenje. Joj kako jo pogrešam. Še nekaj solz se je prelilo iz mojih solznih kanalov in nikoli v življenju še nisem bil bolj nesrečen. Nikoli.
CHARLOTTE
Na hodniku sem se vsa v solzah odločila, da se odpravim domov. Komaj sem se spravila na noge potem pa odšla. Celo pot sem razmišljala samo o njem. O najbolj srečnih trenutkih, ki sem jih doživela z njim. Vsi poljubi v parku, vso držanje za roko, vsi najgloblji pogovori…Čisto vse. Spet sem dobila tisti občutek, da bom omedlela a sem se pravi trenutek naslonila na bližnje drevo ter trikrat globoko vdihnila. Spet sem se počutila kot, da se bom vsak hip razjokala.
Ko sem prišla domov me je tam čakala mama. Moja mama je bila prijazna in ljubeča ter odlična mama. Ni bila zatežena ali nadležna ali nesramna. Bila je mama kakršno si želiš. Takoj, ko sem odprla vrata me je prišla objet. Ko je ugotovila, da je z mano nekaj narobe me je hitro vprašala, če je vse v redu. Takrat nisem odgovorila ničesar. Videti je bila malce zaskrbljena. Še enkrat me je vprašala jaz pa nisem odgovorila ničesar. Preprosto nisem mogla govoriti o tem. Ker, če bi potem bi se spet onesvestila. Enostavno o njem ne morem spregovoriti z njo. Ne morem in tudi nočem. Hitro sem odšla v mojo sobo ter se ulegla na posteljo. Takoj so mi po licih spolzele prve solze, ki sem jih zadrževala že cel dan. Enostavno jih nisem morala več zadrževati v sebi. Morale so na plano, če ne bi se samo spremenile v večjo žalost in tesnobo. Spet sem začela razmišljati o njem. Najini trenutki v parku, na poti iz šole, v šoli… Enostavno je ampak hkrati tako težko. Zaljubljena sem v njega in on vame kako vse na svetu. Njegovi starši so vedeli, da se druži z mano moji so tudi nekaj začeli slutiti, daje nekaj med nama… In res je. Ljubezen je med nama. Potem pa, ko se sem zraven vpletejo starši se vse uniči. Potem se vse zakomplicira. Spor med najinima družinama se vplete v ljubezen in potem se tista prava ljubezen spremeni v prepovedano. Enostavno je ampak hkrati težko. Ljubezen je enostavna stvar dokler se med njo ne zaplete še kaj. To filozofija mi gre vedno bolj na živce. Zakaj ljubezen ne more biti bolj enostavna. Zakaj moramo zaradi nje trpeti. Tako kot zdaj jaz. In spet se mi je čez misli spustil Olliver. In takrat so se še zadnje solze počasi spustile po mojih licih. Takrat sem zaprla oči ter zaspala…
Upam,d avam je bilo všeč! Ne pozabite lajkati in komentirati. Bi lahko dosegli več kot 15 lajkov? Res vam hvala, da ste prebrali in si vzeli čas!
Lepo bodite! LYSM
pilovka99:stuck_out_tongue_winking_eye::wink::grin::heart_eyes::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
SUPER ZGODBA! HITRO NOV DEL! :heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
3
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
NAJJS:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
2
.jpg "Dekle we can do this")
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Odlična zgodba! Definutivno spremljam!:heart::heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Nice! Zelo mi je všeč tvoja zgodba!!!!!
1
Moj odgovor:
hotelime
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Pomoc
js sm ksne 3-4 dneve nazaj napisala eno prosnjo d ami pomagate izbrt ime za hotell.. ampak sm napisala kr 2 objavi/vprasanji ker mi prve ni pokazal in mi zdj bibene nepokaze a jih kdo od vas vid pa mi uhka prpne link...? pa hvala vsem za naprej za ideje ziher so fantasticne!:)
