PROLOG

Bila sem na tleh. Zavedala sem se, da je z mojim življenjem konec. Kot, da mi je prepovedano. Kot, da mi je usojeno, da se mi bo to zgodilo. Sekudne so minevale, počasneje kot normalno. Jaz, pa sem videla vedno več teme in čutila vedno več bolečine. Slišala pa nisem ničesar.
"Ne!"
Končno sem nekaj zaslišala, se zavedala, da se nekaj dogaja. Želela sem odpreti oči, ampak mi zenice niso dovolile. Želela sem se premakniti, ampak mi živci niso odgovarjali. Še vedno sem bila kot v komi.
Šele po sekundi ali dveh, sem ugotovila, da sem to rekla jaz. Jaz sem zakričala. Pa nevem točno zakaj...
"Ne..."
Takoj sem vse pozabila, nisem več vedela, kaj se dogaja ali kje sem, kdo sem. Kot bi mi nekdo izbrisal spomin. Kot da sem... umrla.

--------
Kako se vam zdi? Ali pišem nadaljevanje? Dodajte pohvale in pripombe, obojega bom vesela :)

Lp,
MM12