iZagledala sem luč, na koncu hodnika. Tako me je privabljala, da sem začela hoditi proti njej. Luč se je vedno bolj bližala, jaz pa sem delala vedno krajše korake. Naenkrat se je vse obrnilo, in začela sem padati proti luči. A sekundo pred tem...

"Vanelopa! Zbudi se, domov gremo."

Odprla sem oči in zagledala mamo. Prijela me je za roko in mi pomagala vstati. Počutila sem se čisto spočito, zato sem vstala zelo lahko. Bila sem v halji, zato mi je mama na posteljo položila pulover in trenerko, kati bala se je, da me bo zeblo.

"Preobleci se, nato pa pridi ven iz sobe. Čakam te n hodniku."

Mama je stopila iz sobe in zaprla vrata. Jaz pa sem se po navodilih preoblekla, hkrati pa razmišljala o sanjah. Kaj pravzaprav je bila tista luč? Mogoče konec moje življenske poti?

Nekdo je potrkal. Ker še nisem bila preoblečena sem si hitro nataknila še hlače in stopila do vrat. Ko sem jih odpra, je z njimi stala zdravnica in mi rekla, da naj se podvizam, saj sobo potrebujejo za naslednjega pacienta. Bila sem že pripravljena, zato sem takoj po zdravničinih navodilih stopila iz sobe ter šla do mame. Ta je pokimala in šli sva iz bolnišnice.

Zunaj je že čakal oči, kateremu sem skočila v objem. Nasmehnil se je in se začel pogovarjati z mamo. Nisem ju poslušala, še vedno sem bila zatopljena v sanje.

Stopili smo v avto. Ko smo se peljali, je začelo deževati. Gledala sem čez okno in opazovala kapljice na steklu. Nato pa sem opazila nekaj čudnega. Kapljice so sestavile nek prikaz, ki ga še nisem dobro razumela. A bil je podoben lobanji...

Avto se je hitro ustavil, zato so se kapljice premaknile in prikaz je izginil.

"Tako. Pa smo prišli domov. Vanelopa, vzemi tri dežnike, ki so zadaj avta."

To sem storila in jih razdelila. Moj dežnik je bil prozoren, zato so se na njem lahko videle kapljice. In spet se je prikazala lobajna iz kapljic. Zdaj me je bilo že malo strah, ker ni ravno vsakdanje, da vidiš dvakrat dnevno lobanjo iz kapljic, ne?

Nehala sem gledati v dežnik in se raje osredotočila na to, kam stopam, da ne bom imela čisto blatne čevlje.

Prišli smo domov in jaz sem se takoj, ko sem si sezula čevlje, usedla na kavč in gledala v strop. Še vedno sem razmišljala o sanjah.

----------
Vem, da je dolgo trajalo, ampak tu je tretji del! Upam, da vam je všeč :)

Lp,
MM12