6. POGLAVJE

Alaric se ni potrudil zadržati solz, ki so mu spolzele po licu. Samo bežno je zaznaval ostale obiskovalce gostišča, ki so mu namenjali več pozornosti, kot je je bil vajen. Ni mu bilo mar. Slišal je, da si nekateri med sabo šepetajo, ampak ni posvečal pozornosti njihovim besedam.

Pred njim je stal. Bil je … Bil je … Tako resničen.
Dečku je z rokavom ohlapne srajce, ki jo je nosil, obrisal pod nosom. Fant je zmajal z glavo kot da ne more verjeti. Kodri so mu padali na oči, ampak je izgledalo, da jih nima namena odmakniti.
Bil je tako drobcen, komaj je štel deset let. Kako dolgo je že minilo odkar ga je nazadnje videl?
Ric je zahlipal in ga še močneje stisnil k sebi.
‘’Kako?’’
Fantek mu ni odgovoril.

Bila sta si popolnoma različna. On je imel naravne, svetle kodre, Ricova pričeska pa … Ni bila ravno vajena glavnika, zato so njegovi včasih res bujni kodri zdaj izgledali, kakor izjemno privlačno sračje gnezdo.
Fant je imel morsko zelene oči, ki bi jih marsikdo lahko zamešal za modre. Barvi sta se tako lepo prelivali, da ni nihče mogel natančno določiti odtenka, ki prevladuje. Alaricove dolgočasne sive oči so prav hrepenele po živahnejšem odtenku.

‘’To ne more biti resnično,’’ je zahlipal v bratovo majico.
Pa še vedno. Čutil ga je in videl. Bil je popolnoma tak, kakršnega si ga je vedno predstavljal da bo, ko odraste.
Prisilil se je in se odtrgal od njega. Ko se je pobral na noge, ga je hitro odpeljal pred krčmo, stran od radovednih oči.
‘’Pojasni.’’
Deček ni odgovoril.
Za trenutek se mu je zazdelo, da ga ne vidi. Da gleda vanj, ampak v resnici ne vidi njega.
‘’Strah me je,’’ je zahlipal fant in se odmaknil za korak.
Alaric je poskusil zveneti čim bolj prijazno, ko je rekel.
‘’Hej, tukaj sem. Ničesar se ne rabiš bati.’’
Prijel ga je za roko in se rahlo nasmehnil. Ko je bil mlajši, ga je vedno znal potolažiti.
‘’Pridi, greva stran. Na poti mi boš vse pojasnil.’’
Sprehodila sta se nekaj korakov, ko ni več čutil bratove roke v svoji.
‘’Yinn?’’
Obrnil se je.

Na mestu, kjer je še malo prej stal njegov pogrešani brat, je zdaj stalo dekle.
*i* Super *i*, je pomislil. *i* Zadnja stvar, ki se mi danes manjka je še ena srhljiva punca. *i*
Dekle je bilo lepo, to je moral priznati. Imela je zagorelo kožo, da je spominjala na popražen mandelj. Oči so ji zlato sijale in lase je imela ravne in popolnoma bele. Imela jih je preprosto spete, nekaj zlatih trakov in draguljev vpletenih v pramene. Bela tunika se ji je vila čez gležnje in bila je tako tanka, da nič ni prepustilo dela domišljiji. Prisilil se je, da jo je gledal v obraz. Kombinacija barv je bila nora, ampak bila je res privlačna. Še lepša od Mellie.

Za trenutek je imel zavozlan jezik, ampak ne dolgo.
‘’Kaj ste naredili mojemu bratu? Kaj za vraga se greste?’’
Milostno ga je pogledala in se nasmehnila. Kot, da bi jo vse zabavalo.
Spregovorila je z mešanico glasov. Kot, da bi več globokih in visokih glasov govorilo hkrati.
‘’Ne želi si nemogočega.’’
‘’Kaj? Kdo si?’’
Obraz ji je začel bledeti.
‘’Ko bo čas, boš izvedel. Bojim se, da bo to še prekmalu.’’
Prestopil se je.
‘’Kaj misliš s tem?’’
Še lepše se je nasmehnila.
‘’Oh, srček. Samo šahovska figura v njihovi igri si. Nič jim ne prepreči, da te uporabijo, da bi iz igre zbili druge figure.’’
‘’Kdo so oni?’’
V glas je poskusil vložiti pogum, ampak se mu je še vseeno zatresel.
‘’Včasih je bolje, da vemo manj. Tvoja edina prednost je, da ne vedo tvoje naslednje poteze. To je tvoj edini adut, preden se odločijo žrtvovati figure, da bi nasprotnika spravili v šah mat.’’
Ni imel pojma o čem neznanka govori. Kaj pri hudiču je šah mat?
‘’Ti se boš odločil, kaj boš naredil naprej. Potrebno bo žrtvovati, da boš zmagal. Ampak sem prepričana, da ti to ne bo težko.’’
‘’Zmagal proti komu?’’
Njena podoba je začela bledeti.
‘’Kličejo me. Do takrat pa, mladi junak, premisli.’’
Hotel je vprašati o čem zavraga naj premisli, ko se je nenadoma zbudil na svoji postelji.

Bil je v Geraldovem dvorcu. V svoji zasebni sobi. Nič od tega se ni zgodilo. Vse so bile samo sanje. Mellie, čudna punca številka 2 in Yinn, niso bili resnični. Ni vedel, ali naj si oddahne ali zakriči na ves svet.

Hotel je vstati in premisliti o vsem skupaj, ko je pred vrati zaslišal hitre korake. Odprl jih je in gruča zdravilcev je hitela proti zahodnemu krilu dvorca.
‘’Kaj se dogaja,’’ je ustavil starejšo zdravilko.
‘’Gospodični Everly se je spet odprla rana.’’
Alaric je zaklel in se pridružil ducatu zdravilcev na poti do njene sobe.

~Hello!
Končno sem napisala nov del. Hvala za vso kritiko in pohvale pri prejšnjih delih. Vesela bom kakšnega mnenja, da vidim kaj delam prav in kje se še lahko izboljšam :D Hvala, da ste prebrali!~
dragon girl