1. POGLAVJE: Evermore

»Paige! Kje za vraga si?« sem zaslišala glas. Gotove je kuharičin. Nemudoma sem se spustila s strehe in mehko pristala na balkonu. Ženska je odprla vrata. »Paige! Gospa Wilkins te išče!« Gospa Wilkins je bila čudna starka, ki je živela v naši graščini. Kuharica me je premerila od glave do pet; moje razmršene valovite rjave lase, ohlapne hlače in preveliko majico. »In spodobno se obleci.« Kuharica Hannah me je sovražila. Jaz sem sovražila njo. Bila je tak tip človeka, ki pri vsem zahteva čistočo in urejenost. Tako je bilo tudi zdaj. Resnično je sovražila, da sem hodila na streho, tja pa sem lahko šla zato, ker je bila streha tam dovolj nizka, da sem se zlahka povzpela nanjo. Nagnala me je v veliko dnevno sobo. In bila je res velika. Živela sem namreč pri krušnih starših, ki so bili bogati in imeli graščino. Z mano se nista preveč ukvarjala. Znanstvenika sta bila. Bila sem trinajsletna neotesana osamljena čudna, in še kaj, deklica. Predvsem pa sem bila spretna pri izmikanju hrane iz shrambe. Kuharice so mi navadno dale jesti manj, kot se spodobi, staršema pa je bilo vseeno.Pri nas doma je mrgolelo čistilk, kuharic, sobaric, in še česa. Moja krušna starša sta bila res bogata. Zdaj je bilo poletje in bila sem srečna, ker ni bilo šole.
»Najprej preobleč!« me je stogo opozorila kuharica. Zavila sem z očmi in odšla v svojo sobo. Poiskala sem nekaj, kar je Hannah jemala kot spodobno, in odšla na drugo stran graščine. To je kar trajalo, saj je bila graščina velika. Vedela sem, da se ga. Wilkins rada zadržuje v stari knjižnici, kamor nihče ne zahaja. Našla sem jo na starem fotelju, nasproti čajne mizice.
»Paige! Si le prišla!« Lahko rečem, da je bila starka edina, ki ji je bilo v tej graščini mar zame. »Sedi, sedi.«
Sedla sem zraven nje in čakala. Nič. Očitno je bila starka pozabila, kaj je želela povedati.
»Khm. Gospa Wilkins?«
»A?« Starka me je pogledala kot, da sem padla z lune. Jaz sem enako zmedeno strmela vanjo.
»Nekaj ste hoteli povedati.«
»A, saj res. Res zi zlata.« Nasmehnila se je, potem pa se je zresnila. »Dobro me poslušaj Paige.«
Pokimala sem.
»Našla sem ti šolo, v kateri ti bo dobro.«
»Kaj?«
»Šolo, v kateri so vsi taki, kot ti. Drugačna si od drugih ljudi Paige. Magična si.«
Ostala sem tiho, starka pa je nadaljevala. »Greš na akademijo Evermore, kjer se učijo bitja podobna tebi.«
Ničesar nisem rekla, gospa Wilkins pa je spremljala vsak moj gib. »Kdaj naj bi odšla?« sem izdavila in nisem prikrila, kako sem srečna, da odhajam. Bolje ne bi moglo biti. Pa še magija obstaja. Ali ni to čudovito?

Poletje je minevalo. En teden pred odhodom so mi sobarice spakirale oblačila. V resnici sploh nisem vedela, kaj je v njih. Ko je k meni prišla ga. Wilkins, me je gladko zavrnila, ko sem jo vprašala, ali bom potrebovala kovček. Rekla je, da bo za to poskrbljeno tam. Na ostala vprašanja mi ni odgovarjala. V resnici o magiji nisem vedela ničesar. Starka je bila skrivnostna in nekajkrat sem pomislila, da ima na tem svetu večjo vlogo, kot le starka in moja skrbnica. Kot bi veliko vedela, le da ni smela ničesar izdati. Tako sem ostala nevedna. Tistega jutra, ko naj bi odšli, starke nisem našla. Iskala sem po celi graščini, ko sem se je naposled naveličala sem splezala na streho. Sonce me je grelo, čeprav se je bližala jesen.
»Hej ti! Tam! Na strehi!« sem zaslišala moški glas od spodaj. Spustila sem se niže in spodaj zagledala belo limuzino in moškega, ki je stal ob njej.
»Kaj je?!« sem zaklicala nazaj. »Zakaj ste tu?!«
»Zato. Ker te bom odpeljal na Evermore!«
»Kaj?!«
»V Evermore! Saj si Paige?! Naročili so mi, naj te poiščem in pripeljem!« je zaklical. Prevzela me je neizmerna sreča.
»Počakajte! Takoj pridem dol!« Spustila sem se na balkon in zdrvela na veliko dvorišče. Videla sem limuzino, ki je žarela v soncu. Moški mi je odprl zadnja vrata in sedla sem v avto. Bilo je udobno in hladno, kar je v poletnih dnevih najbolje. Moški je sedel spredaj in speljal. Graščina se je oddaljevala. Ozrla sem se proti njej in bila vesela, da je dolgo ne bom videla.
Pokrajina je drsela mimo. Izrazito se je spreminjala. Na začetku so bila drevesa, potem travniki in na koncu čudovit zelen gozd. Cesta se je spremenila v makadam. Potem so se gozdovi spremenili v travnike. Travnike s čudovitimi barvastimi cvetečimi rožami, po katerih so letale travne vile. Imele so žareča krila raznovrstnih barv in oblik. Imele so ljubke majhne obrazke in travniki so zvonkljali ob njuhovih glasovih. Česa tako čudovitega še nisem videla. Poem sva se pripeljala pred veliko graščino. Moški je ustavil limuzino. Prišla sva pred Evemore. Bila sva pred čudovitimi vrtovi in groščino, trikrat večjo od graščine mojih staršev. Bila je veličastna. Izstopila sem. Bila sem odločna in hkrati prestrašena. Tu se je moje življenje začelo. Tu se vse začne. To sem vedela. To je moja usoda.