*b*17.POGLAVJE: Špricanje*b*


Zjutraj sem še preden so dekleta vstala odšla pod prho. Umila sem se kakor se je dalo, potem pa sem si oblekla belo svežo srajcoo in kavbojke. Lase sem si počesala in jih spletla v čop. Vanj sem vtaknila pomirjevalne rastline. Hotela sem imeti čim bolj miren dan. Spomnila sem se, da imam rojstni dan. Super. Za zajtrk sem počakala druga dekleta, ki so se zbudila ob približno pol osme. Vse so bile kramežljave, a se niso mogle primerjati z mojimi podočnjaki. Za slednje se nisem pretirano menila. Vsakumur, ki je vprašal, sem reka, da sem slabo spala. Vsi so verjeli. Vsi razen enega, ki tega ni pokazal. Vsi razen Loyda. Ta mi je povsod sledil s pogledom in me neprestano spravljal na rob živčnega zloma.
»Ne boš jedla?« je spet vprašala Kaya.
»Ne,« sem odvrnila. Resnično nisem bila lačna. Nisem se zmenila za štiri zaskrbljene poglede in vstala. Odšla sem v sobo. O pouku nisem kaj dosti razmišljala, saj sem bila zdaj že precej v zaostanku. Nenadoma sem se spomnila, da imam rojstni dan. Upala sem, da je Kaya pozabila nanj. Nisem bila posebno dobre volje, zato nisem želela imeti nič rojstnodnevnega. Pa sem zašla nazaj na hodnik vrtnic. Ustavila sta me stražarja.
»Kam pa kam?«
Obrnila sem se in odšla. Nisem hotela imeti težav. Pri novi sobi je čakal spet enaki fant, kot takrat, ko me je Angelina hotela k sebi. Videti je bil zelo neučakan. Kar poskakoval je na nogah.
»Spet moram k Angelini,« sem zdolgočaseno rekla. Fant je pokimal in hotel zdrveti stran.
»Čakaj!« Opazila sem, da je nekaj let mlajši od mene. »Kaj sploh delaš na akademiji?« sem vprašala.
»Vajenec sem.« Ponosno je dvignil glavo. »Jaydan sem. Kdo si pa ti? Meni nikoli nič ne povejo. Rečejo samo: 'Jaydan, pojdi v sobo Zlatih sončnic in predaj sporočilo vilinki.'« Jezno je zmajal z glavo.
»Paige sem.« Nisem se skušala predstaviti v boljši luči. Sem kar sem. »Te lahko samo nekaj prosim?«
»Kar daj. Nisem zaseden s strani desetih učiteljev,« je užaljeno rekel.
»Samo vrni se k Angelini in povej, da me ne bo,« sem šepetaje rekla. Jaydan je pokimal. Stekel je stran. Vrnila sem se v sobo. Zrušila sem se na posteljo in se odločila, da bom špricala zgodovino Evermore. A tu bi me lahko našli. Odprla sem okno. Previdno sem se povzpela na okensko polico in pogledala ven. Bil je že marec in bilo je že precej toplo. Vse je cvetelo. Odličen čas za obisko gozda. Splezala sem po rastlinah, ki so rasle na steni, navzdol. Pristala sem v mehki travi. Sezula sem čevlje. Pod prsti sem začutila zeleno travo, ki je bila še bolj mehka, kot je bila na pogled. Vdihnila sem svež zrak in se pognala v tek. Vse je hitro teklo mimo mene, a nisem tekla v polni vilinski hitrosti. Ustavila sem se ob potoku. Sedla sem obenj in se popolnoma sprostila. Spet so na dan prišli spomini. Spomnila sem se Hunterjevega poljuba. V meni se je spet prebudila globoka bolečina. Praznina. Luknja v prsih, ki nikoli ne bo zapolnjena. Bolje da ne. Da mi je ne bo treba še enkrat izprazniti. Zavzdihnila sem.
»Čisto si shirana. Pojej kaj.« Obrnila sem se. Ob drevo pri potoku se je naslanjal Loyd in se poigraval z rdečim jabolkom. Ni bilo videti, da bi ga hotel pojesti.
»Kaj se greš?!« sem zariplo vzkliknila in skočila na noge. »Ne bi moral biti pri zgodovini Evermore?!«
»Tudi ti bi morala biti,« mi je očitajoče odvrnil.
»In kako za vraga si vedel, da bom tu?!« Še vedno se nisem pomirila. Še malo, pa bom dobila živčni zlom.
»Logično. Rada imaš gozd in ne maraš zgodovine.« Skomignil je. »Moraš jesti,« je zamenjal temo.
»Ne hvala. Nisem lačna.« Trmasto sem se obrnila in buljila v potok. Jabolko me je mikalo, a Loydu tega nisem hotela pokazati. Nenadoma je sedel ob meni in me motril s svojimi temnimi očmi. Postalo mi je neznansko vroče. Nisem se mogla premakniti, nisem ga želela pogledati.
»Paige. Koščena si.« Opazila sem, da je poudaril besedo koščena. Previdno sem dvignila pogled izpod las. Ujela sem njegove oči. Spet me je začaral s pogledom.
»Sem res koščena?« sem zaskrbljeno vprašala.
»Izgledaš, kot bi te nkdo tedne mučil, potem pa še izsrkal vse življenje iz tebe,« je povedal. Zadregetala sem. Nisem želela misliti o rani in o vročini. Prijel me je za roko. Zdrznila sem se in jo povlekla iz njegovega prijema. Zavzdihnil je. V roke me je potisnila jabolko. Brez premišljanja sem ugriznila vanj. Tako dobrega jabolka še nikoli nisem jedla.
»Kje si ga dobil?« sem sumničavo vprašala. Zasmejal se je.
»Prijateljica moje sestre je vilinka. Ima vrt. Na njem rastejo tudi jablane,« je pojasnil. Oddahnila sem si. Jabolko sem pojedla hitro in imelo me je, da bi ga prosila za novega. A ga nisem. Nisem ga hotela.
»Vse najboljše,« mi je nenadoma šepnil na uho. Ignorirala sem ga. Rojstnih dni nisem nikoli pretirano marala. Na ta dan sem vedno imela grozljive, najhujše more. Videti je bil presenečen.
»Ne maraš rojstnih dni?«
»Ne.« Stisnila sem ustnice.
»Zakaj?«
»Nikoli ga nisem praznovala. Nihče ni želel priti in nikogar nisem povabila. Z dodatek sem tiste noči vedno imela more. Vsaj kar se spomnim.« Povedala sem preveč. Spet sem ujela njegove oči. Hitro sem sklonila glavo.
»Vrniva se.« Povlekel me je pokonci. »Zgodovine je konec. Zdaj se me lahko znebiš.«
Namrdnila sem se. »Utihni.«
Spet se je zahahljal. Peljal me je skozi gozd. No, bolj sem jaz njega. Pred sobo sva se ločila. Nisem se poslovila. V sobi me je (kot, da že Loyd ni bil dovolj) pričakala Kaya, ki je na obrazu imela žareč nasmeh. Zraven nje so stale Kailani in drugi dve cimri. Kailani se je rahlo smehljala, kar zanjo ni bilo značilno.
»Ob sedmih v telovadnici! Saj veš kaj!« je presrečno vzkliknila. Obstala sem. O ne. Praznovanje za moj rojstni dan. Tole bo katastrofa. Spet.