*b*22. POGLAVJE: *b*


»Veš, včasih me presenetiš. Dober primer je bil predvčerajšnjem. Res si ga dobro usekala,« je čebljala Kaya. Potem je nisem več poslušala. Raje sem se spustila v prepir s svojim notranjim glasom.
*i*Dobro je bilo, da sem ga usekala.*i*
*i*Enkrat ti bo žal.*i*
*i*Ja, pa kaj še!*i*
Glas je utihnil. Spet.
»Paige!«
Zavzdihnila sem in pogledala Kayo. Gotovo me je nekaj vprašala.
»Imaš raje rdeče ali modro?« Čudno vprašanje.
»Rdeče,« sem odvrnila. Potem sem vstala. »V sobo grem.« Kaya je skomignila. Leno sem se ovlekla v sobo in se zvrnila na posteljo. Bila sem noro utrujena.

»Veš, da nikogar ne pretentaš s tem, da se delaš, da spiš.«
Ležala sem na postelji z zaprtimi očmi. Očitno je moje dejanje narobe dojel. Počivala sem. Ne pa *i*se delala, da spim*i*.
Zavzdihnila sem in odprla oči.
»Kako si prišel sem?!«
»Sperminjam obliko.«
Zarenčala sem in se obrnila stran od njega. »Kaj hočeš? Pa nauči se potrkati. Ne bom prenašala tvojih presenečenj.«
»A si že zdaj tiranka?«
»Poberi se!«
Ni se premaknil.
»Alo VEN! STRAN! Gremo!«
»Čudno se obnašaš?«
»To šele zdaj dojameš,« sem zagodrnjala. »Zakaj ti je sloh mar zame? Zakaj nisi, kot vsi drugi?«
Ni odgovoril.
»Pojdi,« sem rekla. »In se ne vračaj v to sobo.«
Zavzdihnil je, se obrnil on odšel. Jaz pa sem zaspala nazaj.

»Paige, Paige! Moraš to videti!« Kaya je pridrvela v sobo. Na obrazu je imela izraz razburjenja. Takoj, ko me je zagledala ležati na postelji, me je stresla za ramena.
»Moraš videti Paige! Pomembno je! Nujno!«