*b*26. POGLAVJE*b*
*b*Megan*b*
»Kako ti jelahko ušla?! Najboljša bojevnica si!«
Nisem odgovorila. S sklonjeno glavo sem strmela v tla. Bič je počil in čez telo se mi je razlil nov val bolečine. Nisem zastokala, nisem se niti zdrznila, kaj šele, da bi zakričala.
»Naslednjič jo bom ujela. Obljubim.« Tista mala smrklja mi je pobegnila in vrnila sem se praznih rok. To se ne bo več zgodilo.
»Nobenega naslednjič ne bo. Poskusili bomo na drugačen način. Zdaj pa se poberi.«
Obrnila sem se in odkorakala stran. Za sabo sem previdno zaprla vrata in odšla po dolgem hodniku. Slišala sem krike dekleta, ki sem ga ugrabila. Prevzelo me je sočutje. Jaz nisem bila t, zato ker bi hotela. Ne. Sem so me zvlekli s prevaro, da se bom lahko maščevala tistim, ki so pred stoletjki uničili moj dom, požgali naše vasi, nas pobijali, preganjali. A zdaj sem jaz pobijala vse. Svoje in sovražnike. Odločila sem se, da grem urediti zadeve z dekletom. Bolje, da ji vse skupaj olajšam.
*b*Loyd*b*
Paige je po najinem pogovoru prosila zdravilke, naj jo odpustijo. In so jo. Zdaj sta od takrat minila dva dneva. Vedno sem ji sledil, pa češra v obliki muhe. V obliki komarja sem jo spremljal ponoči, kadar sem vedel, da je varna, sem spal. Učitelji so na nas vse bolj pritiskali glede izpitov. Vročina je butala skozi okna in nekaj učnih ur je cel razred kar prespal. Učitelji še opazili niso. Čudno, če vprašaš mene.
Nič se ni spremenila, odkar sem jo previč srečal. Ko sva se tako nerodno zaletela na hodniku. Ko sta se takrat najina pogleda staknila, mi je bilo kot bi minevale ure. Bilo je kot bi se med nama staknila nevidna povezava in zpečatila najini usodi skupaj. Tako sem se vsaj jaz počutil. Zanjo pa nisem vedel. Ko ji je bilo potem pri uri tako nelagodno zraven mene, sem dojel, da je tudi ona čutila nekaj podobnega. Nekaj, kar jo je spravljalo ob živce. In ko je takrat potem pristala v ambulanti, bi me skoraj kap. Počutil sem se, kot bi moral paziti nanjo.
Za povrh pa je bila še tako privlačna. Vsaj za večino. Videl sem tisto, česar ona ni. Občudujoče poglede večine fantov. Ob tem me je vedno zadelo ljubosumje, občutek, ki sam ga zasovražil takoj, ko sem ga previč začutil.
In dva dni nazaj, v ambulanti se mi je že zdelo, da se je odprla, pa se je zaprla nazaj, ko sem jo vprašal, kaj vse so ji storili.
Ta trenutek sem sedel na stolu v učilnici. Bil je odmor. Opazoval sem Paige in Kayo, ki sta vneto kritizirali enega od učiteljev. Po pravici povedano mi je bilo všeč, da se je Paige vrnila v svoj element. Nenadoma se je nečemu zasmejala. Njen smeh je bil nekaj najlepšega, kar sem kdaj slišal. Bil je melodičen, čaroben, povsem vilinski. Četudi se tega sama ni zavedala, je imela res vilinsko lep glas.
*b*Paige*b*
Po kosilu se Kayi dala izgovor, da moram na stranišče, in izginila v knjižnico. Vse, kar se mi je tokrat vrtelo po glavi je bilo znamenje, ki je žarelo kot ogenj. Prišla sem do vrat knjižnice. Bila so zaklenjena. Seveda. Prepovedan vstop. Prav. Pa nič. Pa grem h gospe Wilkins po odgovore.
Obrnila sem se, izdihnila in se zastrmela v človeka pred sabo.
***
Upam, da vam je še zmeri všeč.
Lp,
loly
*b*Megan*b*
»Kako ti jelahko ušla?! Najboljša bojevnica si!«
Nisem odgovorila. S sklonjeno glavo sem strmela v tla. Bič je počil in čez telo se mi je razlil nov val bolečine. Nisem zastokala, nisem se niti zdrznila, kaj šele, da bi zakričala.
»Naslednjič jo bom ujela. Obljubim.« Tista mala smrklja mi je pobegnila in vrnila sem se praznih rok. To se ne bo več zgodilo.
»Nobenega naslednjič ne bo. Poskusili bomo na drugačen način. Zdaj pa se poberi.«
Obrnila sem se in odkorakala stran. Za sabo sem previdno zaprla vrata in odšla po dolgem hodniku. Slišala sem krike dekleta, ki sem ga ugrabila. Prevzelo me je sočutje. Jaz nisem bila t, zato ker bi hotela. Ne. Sem so me zvlekli s prevaro, da se bom lahko maščevala tistim, ki so pred stoletjki uničili moj dom, požgali naše vasi, nas pobijali, preganjali. A zdaj sem jaz pobijala vse. Svoje in sovražnike. Odločila sem se, da grem urediti zadeve z dekletom. Bolje, da ji vse skupaj olajšam.
*b*Loyd*b*
Paige je po najinem pogovoru prosila zdravilke, naj jo odpustijo. In so jo. Zdaj sta od takrat minila dva dneva. Vedno sem ji sledil, pa češra v obliki muhe. V obliki komarja sem jo spremljal ponoči, kadar sem vedel, da je varna, sem spal. Učitelji so na nas vse bolj pritiskali glede izpitov. Vročina je butala skozi okna in nekaj učnih ur je cel razred kar prespal. Učitelji še opazili niso. Čudno, če vprašaš mene.
Nič se ni spremenila, odkar sem jo previč srečal. Ko sva se tako nerodno zaletela na hodniku. Ko sta se takrat najina pogleda staknila, mi je bilo kot bi minevale ure. Bilo je kot bi se med nama staknila nevidna povezava in zpečatila najini usodi skupaj. Tako sem se vsaj jaz počutil. Zanjo pa nisem vedel. Ko ji je bilo potem pri uri tako nelagodno zraven mene, sem dojel, da je tudi ona čutila nekaj podobnega. Nekaj, kar jo je spravljalo ob živce. In ko je takrat potem pristala v ambulanti, bi me skoraj kap. Počutil sem se, kot bi moral paziti nanjo.
Za povrh pa je bila še tako privlačna. Vsaj za večino. Videl sem tisto, česar ona ni. Občudujoče poglede večine fantov. Ob tem me je vedno zadelo ljubosumje, občutek, ki sam ga zasovražil takoj, ko sem ga previč začutil.
In dva dni nazaj, v ambulanti se mi je že zdelo, da se je odprla, pa se je zaprla nazaj, ko sem jo vprašal, kaj vse so ji storili.
Ta trenutek sem sedel na stolu v učilnici. Bil je odmor. Opazoval sem Paige in Kayo, ki sta vneto kritizirali enega od učiteljev. Po pravici povedano mi je bilo všeč, da se je Paige vrnila v svoj element. Nenadoma se je nečemu zasmejala. Njen smeh je bil nekaj najlepšega, kar sem kdaj slišal. Bil je melodičen, čaroben, povsem vilinski. Četudi se tega sama ni zavedala, je imela res vilinsko lep glas.
*b*Paige*b*
Po kosilu se Kayi dala izgovor, da moram na stranišče, in izginila v knjižnico. Vse, kar se mi je tokrat vrtelo po glavi je bilo znamenje, ki je žarelo kot ogenj. Prišla sem do vrat knjižnice. Bila so zaklenjena. Seveda. Prepovedan vstop. Prav. Pa nič. Pa grem h gospe Wilkins po odgovore.
Obrnila sem se, izdihnila in se zastrmela v človeka pred sabo.
***
Upam, da vam je še zmeri všeč.
Lp,
loly
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ja ceprv je v več odsevih oz. pač v več pogledih je se zmer ful dobr
1
Moj odgovor:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
spremljammmm :kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
:moneybag::moneybag::ring::ring::ring::gem::gem::gem::prayer_beads::prayer_beads:
:sweat_drops:
skoraj ...
WOW:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::s
oh, upam, da bo s prijateljico vse v redu:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob:
drugače ...