*i*Ena, dva, tri. Ena, dva, tri.*i* V glavi ji je odmevalo štetje, kot jo je učil njen učitelj plesa Arnold. Niti na jasno ni prišla, zakaj se je materi zdelo vredno zanjo plačati učitelja plesa, če je pa denar lahko porabila zase ali za svojo prvorojenko in miljenko celega dvora.
Ampak ne bi bilo prvič, če bi Lia izvedela, da je mati Arnolda ustrahovala za brezplačno učenje valčka črne ovce kraljeve družine.
Vsekakor je bil ta učitelj boljši od prejšnjih. Lia je v svoji kolekciji bivših plesnih učiteljev imela že Sando iz hiše Saral, ki jo je silila, da je vsak dan pojedla skledo brstičnega ohrovta, ker to 'pripomore k lahkotnejšim korakov'. Vse, kar je Sanda Saral takrat dosegla je, da je Lia iskreno in iz srca začela sovražiti brstični ohrovt in da je bruhala vsakič, ko ga je pojedla.
Ob spominu na to se je spačila in Arnold, ki je z njo plesal valček jo je nemudoma izpustil ter z peto udaril po tleh, kar je bil znak za glasbenike naj prenehajo igrati.
Lia je pogedala težko žametno zaveso škrlatno barve, ki je zakrivala glasbenike. Ko so se princese učile plesati, je bilo vsem, razem učitelju ter kralju in kraljici videti njen ples. Mlada princesa je imela pasjo srečo, da je njena mati kraljica imela preveč opravka s svojo sestro ter mamo, ki sta prišli na obisk. Kot vsak drugi teden bi jo prišla nadzorovat pod svojim budnim očesom in ji podelila nekaj kritik ter nič pohval.
"Kaj je?" jo je zaskrbljeno vprašal plesni učitelj.
Lia se je zastrmela v svetleče zloščen parket in zamrmrala:
"Nič. Vse je v redu. Razen moje matere."
Arnoldu se je na obrazu videlo, da komaj potlači smehljaj. Vendar se je vzdržal in strumno odgovoril.
"Najbolje je, da se moja gospa ne obremenjuje s tem."
Prhnila je v smeh. To je bil Arnoldov čudovit način, kako jo spraviti v obdobje hihitanja, ki je trajalo od dve do deset minut. To je veliko, a njej je bil tako smešen način, kako jo poskušal biti uraden, saj mu to res ni šlo.
"Čudež, kako si dobil službo, če si bil tak," se je zasmejala in s težavo vdihnila.
Vedela je, da ga ne bo užalila.
In res; obraz se mu je razpotegnil v širok nasmešek:
"Glej, jaz imam svojo očarljivost. Ta je zalegla. Tako ali tako je kraljica obupano iskala učitelja plesa za Lio iz kraljeve hiše Laus, tako da... ni imela visokih pogojev," je skomignil.
Arnold je Lio kmalu odslovil. Hodniki so bili bogato okrašeni. Zloščen češnjev parket, kipi, pobarvani tako natačno, da se je zdelo kot da so živi. Okna, ki so segala do tal so zakrivale žametne škrlatne zavese, ki so se spenjale z zlato kito.
Poskušala je hoditi kot dama, čeprav je bila stara šele dvanajst je hotela izgledati, kot da jih ima petnajst. Ni ji uspelo. Ni vedela ali zaradi drobne in suhe postave, načina hoje ali česa drugega. Učitelji damskega vedenja so bili tega vedno skrivnostni.
Ko je hodila po stopnicah, se ji je obleka zapela za ograjo in padla je. Medtem ko se je Lia med krepkimi besedami pobirala nazaj na noge, je zaslišala hladen, porogljiv smeh, ki ji je bil še kako znan.
Dvignila je glavo in sovražno pogledala postavo v vijolični obleki, obrobljeni z zlatimi čipkami.
"Lepo se vedeš, dama. Na plesu svete Celliliye bo brez dvoma zabavno. Ali je tisti kmet Aaron e bil odpuščen? Mati pravi, da ne morem dobiti frizerke, ker on zaseda sobo zanjo," je prhnila Liina starejša sestra Tianna.
"Utihni, Tianna. In ni Aaron, ampak Arnold. To bi vedela, če se ne bi ukvarjala samo s tem, ali je pramen na levi strani rjav ali zlat."
"Koga briga, če je Arnold, Aaron ali Tommy. In jaz se trudim biti lepa, zato da bom z dobro poroko našemu kraljestvu prinesla mir in blaginjo."
"Ja, ampak ko se bodo poročili s tabo, bodo obžalovali ta dan in si želeli, da bi zakon dovoljeval ločitev. Staviti grem dve tvoji spletični, da te bo poskušal ubiti," je zabrusila Lia.
"Ti boš pa v zgodbah znana kot Žalostna Kraljica ali Kraljica Brez Moža," je še slišala reči živo porcelansto lutko, potem pa so punčkini zlati čevlji odpeketali do glasbene sobe.
Princesa je samo zavzdihnila in začela napredovati na poti do svoje sobe.
Nekoč sta bili s Tianno najboljši prijateljici. Šli sta celo tako daleč, da sta se povsod klicali Ti in Li. Potem pa je mati kraljica začela Ti polniti glavo z neumnosti o Lii in njenem načrtu za pridobitev prestola. Kot, da je Lio prestol zanimal.
Vse življenje je vedela, da ne bo imela možnosti biti na čelu domačega kraljestva Terye. Bila je vzgojena v prepričanju, da bo morala najti dobrega moža, če hoče biti kraljica.
Ko je prišla v sobo in se pogledala v ogledalu je žalostno zavzdihnila. Vedela je, da ni tako dobra kot njena sestra.
Tianna je bila popoln primer Teryine lepote. Dolgi zlati lasje, mlečna polt brez pegic ali znamenj, sinje oči z gostimi trepalnicami in srčaste rdeče ustnice. Bila je visoka in vitka ter bila nadarjena na skoraj vseh področjih. Razen področjih bojevanja.
Lia pa je bila živo nasprotje sestri.
S čokoladnim lasmi, lešnikovimi očmi, rahlimi pegicami je izstopala v množici, ampak ne kot lepa, temveč čudna. Vse, kar je bilo na njej isto kot pri Ti, so bile oblika ustnic, vitkost ter trepalnice.
Li se je nekoč preizkusila v bojevanju. Bila je najboljša. Takrat je spoznala, da je biti na bojišču in se bojevati, njena življenska nit. Ni trpela plesa, damskih oblek in prišesk, vljudnega smehljanja in poziranja.
Tega ni priznala nikomur, ker se je bala. Bala, kaj bodo z njo naredili starši, če je izvedela v kaj se spreminja njuna drugorojena in najmlajša hčerka.
Že več tednov je upokojenemu vojaku v formi plačevala učne ure pretepanja. Učil jo je podlih uličnih zvijač ter kako udariti najmočneje in na pravo mesto. Postal ji je kot dedek, ki ga nikoli ni imela.
Še enkrat je ošinila žalostno dekle, ki je strmelo v njo iz ogledala ter se sklonila in izpod postelje povlekla zmahano usnjeno malho, napolnjeno z hrano, vodo ter nekaj bodali.
Že skoraj pol leta je pripravljala to in ni imela namena, da bi ji tik pred ciljem spodletelo.
Ozrla se je na sliko kraljeve palače, ki ji jo je mati dala pritrditi, pa čeprav jo je Lia pustila naj je ne.
"To te bo spominjalo na dom," ji je takrat zanosljala in v vrtincu zelene svile odlebdela iz sobe.
Pogledala je bež palačo, ki je kraljevala sredi fontan, belih potk, klopc ter do popolnosti obrezanih dreves.
"To ni moj dom! Nikoli ne bo! Moj dom je ulica!" bi kraljici najraje zakričala na uho.
Nasmehnila se je srečni prihodnosti, ki se ji je vrtela pred očmi.
Živeti na ulici bo lepo. Ni se obremenjevala s vprašanji kje bo jedla, kaj bo jedla in tako dalje.
Bilo ji je vseeno, če bo lačna. Veliko raje strada na ulici med razcapanimi otroki in tatovi, kot pa da sita tortic in kolačkov kramlja s spletičnami in vse dneve le poseda ter spi in je.
Pograbila je nož za maslo, ki je ležal zraven narezka, ki ga je že prej prinesla služabnica in ga zapičila v sliko dvorca ter ga pustila tam.
Veselo si je ogledala svoje delo. Odprla je okno in zavonjala vonj po svobodi.
"Življenje, prihajam!" je zavpila svobodi.