"O čem se torej želiš pogovoriti, Doris?" je vprašal Feliks svojo rdečelaso sošolko, ki se je sklicala pri njem.
Doris je sedla na trdo leseno klopco zraven Feliksa in odgovorila: "Samo rada bi to povedala, da ne verjamem ali zaupam temu Dwenirju, kljub temu da mu ti očitno zaupaš."
"No, razumem te," je strnil svojo razmišljanje Feliks, "ampak vseeno bi mu mogla dati priložnost. Veš, svet je res majhen in ljudje smo še manjši, tako da dvomim, da vemo vse in ..."
"Da, da, to si mi že povedal pred Dwenirjem," ga je prekinila sošolka in si z rokami živčno šla čez svoje goste ognjene rdeče, kakor da bi precej globoko razmišljala. "Tako da prav, verjamem mu, da vrhovni res obstajajo." Doris se je še vedno zgledala precej nezaupljiva. "A ne popolnoma."
Feliks je zamahnil z roko in pri tem skoraj svoja očala z oči. "Najbolj pomembno je, da mu verjameš, vseeno je koliko."
Doris je dvignila svoje temne obrvi in se namrščila. "Feliks, ali me skušaš manipulirati?!" je v rahlem navalu jeze posumila.
"To definitivno ni moj namen."
"Kakšen pa je potem tvoj namen, Feliks, da me prepričuješ, da vrhovni obstajajo?" je nadaljevala sošolka.
Rjavolasec je vzdihnil, nato pa odgovoril: "No, če sem iskren, nočem biti sam. Saj veš, da verjamem v vrhovne, a popolnoma res ne morem biti prepričan, ne? Zato rabim nekoga zraven, samo za varnost."
"V redu ... Torej v *i*resnici*i* hočeš, da te bo nekdo ščitil, če se slučajno Dwenir laže in ti bo hotel škodovati." Doris je ponovno namrščila čelo, kar je bil znak, da globoko razmišlja. "Vendar ni to izkoriščanje? Mislim, s tem me jasno izkoriščaš, kajne?"
"Ne!" je vzkliknil Feliks, tako zelo je nasprotoval njeni izjavi. "Samo prosim te za pomoč, zaradi katere se boš kaj novega naučila."
"Kot na primer?" je bila trmasta Doris.
"No, na primer o tem, ali vrhovni res obstajajo ali ne, poleg tega pa se lahko priučiš, koliko ti Nezemljani, če so seveda resnični, vplivajo na nas." Feliks se je nenadoma spomnil nove ideje. "In ko sva ravno pri tej tematiki, nisi o tem že sama včeraj razpravljala Dwenirju?"
"To je res," je pritrdila Doris in se ponovno zamislila, vendar tokrat o drugačni tematiki, ob vsem tem razmišljanjem pa niti ni bila več toliko jezna na Feliksa. "Samo pomisli, če so resnični, lahko kontrolirajo vse. Kakor Bog pri vernikih! Resnično lahko ustavljajo ali začenjajo vojne, blažijo epidemije ali jih zvišujejo ..."
"A še bolj zanimivo je prav to, kako nas učijo pri zgodovini vzroke in povode vojn, na primer kakšne atentate, diktature in take reči, a to sploh ni glavni razlog, zakaj je do vsega tega prišlo. Ne, to so le *i*stranski*i* razlogi, ki bi lahko odšli v pozabo, če bi tako menili vrhovni. Kdaj se je to zgodilo, ko pa se ni, pa je zaradi volje vrhovnih in zaradi ničesar drugega poglavitnega prišlo do vojn."
"Kontrolirajo svet!" je vzkliknila Doris, zdaj že tako zatopljena v pogovor, da se je popolnoma pobotala s sošolcem.
"Ne samo svet, temveč tudi nas!"
Rdečelaska se je prijela za brado in nadaljevala: "Dokaj egoistično je vse skupaj, kajne? Mislim, konec koncev si lastijo svet in njegove prebivalce, kar pa ni tako malo ..."
"No, odvisno, kako gledaš," je zanikal sošolkino izjavo Feliks. "Če delajo dobro in preprečujejo spopade, potem to ni egocentrično, drugače pa ... ja, drugače pa je."
"Torej so zdaj egoistični, ne?" je vprašala Doris. "Zdaj, ko dovoljujejo nemire po svetu in spopade in ..."
Ravno v tem trenutku je Doris prekinila televizija iz bližnje kavarne, na kateri so se ravnokar predvajala poročila ali natančneje izredne novice. Sošolca sta se ozrla proti velikemu ekranu in videla napis, ki je sporočal atentat na kitajskega podpredsednika vlade in kritično stanje njihovega predsednika.
"Zakaj je to izredna novica?" je vprašal Feliks. "Saj se zadnje čase vsak dan zgodi kaj takega ... Tako so se pač odločili vrhovni ..."